sardinha 4 :: the portuguese-slovenian culture magazine

8
[1] SARDIN H A NATAL É BACALHAU BOŽIČ JE BAKALAR Se há coisas que ambos portugueses e eslovenos gostam de fazer na época de Natal é comer do bom e do melhor junto da família e amigos. Será uma velha tradição que se julga nunca acabar. Voos bem cheios por esta altura mostram a importância de estar perto de quem temos por bem. E do que se come em Portugal por esta altura? Adivinham? Pois é, come-se bacalhau. Há algumas alternativas mas mesmo muito poucas. Bacalhau é rei e senhor, juntando várias gerações à mesa. Mas ainda há mais, não há? Claro que sim: toda uma variedade de doces de Natal que fazem a noite de consoada se estender por várias horas. O mais típico é o bolo rei (na figura ao lado) que tradicionalmente tem dentro escondidos um presente e uma fava. A quem calha a fava tem de comprar o próximo. E filhoses e doce do céu ... tantas coisas boas que só mesmo experimentando uma a uma. Boas Festas! Skupno tako Portugalcem kot Slovencem je, da v času Božiča oboji radi dobro jedo v okrožju družine in prijateljev. Gre za staro tradicijo, ki upam, se ne bo nikoli končala. Razprodani letalski leti v decemberskemčasu kažejo, da je še vedno pomembno biti blizu na š ih najdra ž jih. In kaj je na jedilniku Portugalcev v tem času? Ste uganili? Seveda je to bakalar. Pripravi se tudi druge jedi, vendar je bakalar najbolj tipi čna boži čna jed. Bakalar je kralj bo ž i č nih jedi, ki pri mizi povezuje generacije. Kaj še se pripravi poleg bakalarja? Cela paleta božičnih sladic, zaradi katerih božični dan kar nima konca. Najbolj značilna od teh je 'kraljeva torta' (na sliki),v katerem se skriva bob. Kdor najde zrno boba mora prihodnje leto prinesti ta kolač. Toliko dobrih stvari, ..namesto, da o njih samo govorimo, jih dajmo tudi poskusiti. Pa vesele praznike! João Pita Costa

Upload: joao-pita-costa

Post on 23-Jul-2016

236 views

Category:

Documents


8 download

DESCRIPTION

www.sardinha.org

TRANSCRIPT

Page 1: Sardinha 4 :: The Portuguese-Slovenian Culture Magazine

[1]

SARDINHA

NATAL É BACALHAU BOŽIČ JE BAKALAR

Se há coisas que ambos portugueses e eslovenos gostam de fazer na época de Natal é comer do bom e do melhor junto da família e amigos. Será uma velha tradição que se julga nunca acabar. Voos bem cheios por esta altura mostram a importância de estar perto de quem temos por bem. E do que se come em Portugal por esta altura? Adivinham? Pois é, come-se bacalhau. Há algumas alternativas mas mesmo muito poucas. Bacalhau é rei e senhor, juntando várias gerações à mesa. Mas ainda há mais, não há? Claro que sim: toda uma variedade de doces de Natal que fazem a noite de consoada se estender por várias horas. O mais típico é o bolo rei (na figura ao lado) que tradicionalmente tem dentro escondidos um presente e uma fava. A quem calha a fava tem de comprar o próximo. E filhoses e doce do céu ... tantas coisas boas que só mesmo experimentando uma a uma. Boas Festas!

Skupno tako Portugalcem kot Slovencem je, da v času Božiča oboji radi dobro jedo v okrožju družine in prijateljev. Gre za staro tradicijo, ki upam, se ne bo nikoli končala.

R a z p r o d a n i l e t a l s k i l e t i v decemberskemčasu kažejo, da je še vedno pomembno bit i bl izu naš ih na jdraž j i h . In ka j je na jed i ln iku Portugalcev v tem času? Ste uganili? Seveda je to bakalar. Pripravi se tudi druge jedi, vendar je bakalar najbolj tipična božična jed. Bakalar je kralj bož ičnih jedi, ki pri mizi povezuje generacije. Kaj še se pripravi poleg bakalarja? Cela paleta božičnih sladic,

zaradi katerih božični dan kar nima konca. Najbolj značilna od teh je 'kraljeva torta' (na sliki),v katerem se skriva bob. Kdor najde zrno boba mora prihodnje leto prinesti ta kolač. Toliko dobrih stvari, ..namesto, da o njih samo govorimo, jih dajmo tudi poskusiti. Pa vesele praznike!

João Pita Costa

Page 2: Sardinha 4 :: The Portuguese-Slovenian Culture Magazine

[2]

POGLED V PRETEKLOST: TITO JE BIL TUDI NA PORTUGALSKEMOLHO NO PASSADO: O TITO FOI TAMBÉM A PORTUGALAntes de viver na Eslovénia durante o ano de 2005, já tinha ouvido falar no Marechal Tito, mas sabia apenas que tinha sido o presidente da Jugoslávia, da qual a Eslovénia fez parte até 1991. Durante o período que vivi em Ljubljana, tentei saber a história do país (e da região) mais a fundo. Foi-me oferecido um livro sobre a vida de Tito, e descobri que um dos vários países que Tito visitou tinha sido Portugal. Visitou-o em duas ocasiões, tendo sido, após Nicolae Ceausescu, um dos primeiros estadistas Comunistas a visitar Portugal após a revolução do 25 de Abril de 1974, que depôs o regime ditatorial. A primeira visita efectuou-se após a visita do então Presidente da República de Portugal, o Marechal Costa Gomes à Jugoslávia, em 1975. Durante essa visita, o Marechal Tito foi condecorado com a Ordem de Sant´lago e Espada em Belgrado, sendo esta uma das mais antigas condecorações militares de Portugal. O Marechal Costa Gomes também plantou a “árvore da paz” no Parque da Amizade, em Belgrado. A primeira visita do Marechal Tito a Portugal realizou-se em 1976, durou 2 dias, tendo visitado a região do Algarve, no sul do país, que na altura estava a dar os primeiros passos relativamente ao seu aproveitamento turístico. Apesar de não se saberem pormenores sobre esta visita, por muita informação estar a aguardar tratamento arquivístico ou ser de natureza confidencial, sabe-se que já no ano anterior (9. Maio de 1975) foi assinado um Acordo sobre Cooperação no Domínio do Turismo entre Portugal e a Antiga República Socialista Federativa da Jugoslávia, podendo esta visita ter sido efectuada a respeito deste mesmo acordo. A segunda visita do Marechal Tito a Portugal foi feita no 1977, para uma visita de trêsdias, sendo recebido pelo General Ramalho Eanes2. Também acerca desta visita se sabem poucos detalhes. No entanto, sabe-se que existe um Acordo de Cooperação Económica, Científica e Tecnológica entre Portugal e a República Socialista Federativa da Jugoslávia, tendo este sido assinado em 18 de Outubro de 1977, e que o Marechal Tito foi condecorado com a Ordem do Infante D. Henrique, em 17 de Outubro de 1977.

EXPOSICAO TITO NA LJUBLJANA

Aquando da minha recente visita a Ljubljana no 2013, soube da exposição sobre o Marechal Tito, e decidi ir visitá-la. Foi uma exposição muito interessante para quem se interessa pela história não só de Tito como da ex-Jugoslávia. Estavam presentes vários objectos oficiais, como por exemplo os bustos do Tito, a secretária da sua residência em Bled, o último bastão da estafeta comemorativa do aniversário de Tito (Dan Mladosti), motas da comitiva oficial que o escoltava nas suas viagens, a maquete do célebre comboio azul, no qual Tito viajava e levava as altas individualidades aquando da sua visita pela Jugoslávia e também o relógio que marca a hora oficial da morte do Marechal. Tinha igualmente diversos retratos do Marechal abordando vários temas, como as suas visitas pelo mundo, alguns aspetos da sua vida pessoal, que oferecem múltiplas visões não só do militante comunista, do ditador que encerrou os seus opositores em Goli Otok, do presidente da Jugoslávia, do Movimento dos Países Não Alinhados, do estadista que se movimentou entre os blocos soviético e ocidental de forma a obter o maior benefício possível para o seu país, do homem que gostava de viver como um aristocrata, de caçar e de viajar pelo mundo. Também se preocupou em proporcionar aos seus cidadãos um estilo de vida que fazia inveja a muitos dos países vizinhos da Jugoslávia, também eles comunistas, estilo de vida esse que muitos apontavam como contrário aos princípios do comunismo. Por tudo isto, no meu opinião, Tito foi de facto uma das grandes personalidades do século XX, não só da Jugoslávia, mas também dos Balcãs e do mundo.

Še preden sem prišel v Sloveniji v letu 2005 ( ? ) sem že slišal za maršala Tita, vendar sem vedel le, da je bil predsednik Jugoslavije, in da je bila Slovenija del Jugoslavije do leta 1991. Med svojim bivanjem v Ljubljani sem skušal bolje spoznati zgodovino države in regije. Tako sem nekoč dobil v dar knjigo o življenju Tita, in ugotovil, da ena od številnih držav, ki jih jeTito bil obiskal tudi država, od koder prihajam, Portugalska. Obiskal jo je dvakrat, in je bil poleg Nicolae Ceausescu, med prvimi komunističnimi voditelji, ki so obiskali Portugalsko po revoluciji v letu 1974 oz. po strmoglavljenju diktatorskega režima. Tito je obiskal Portugalsko pravzprav šele po tem, ko je takratni predsednik Portugalske republike, maršal Costa Gomes obiskal Jugoslavijo leta 1975. Med tem obiskom je Costa Gomes Titu podelil odlikovanje Sant'lago in Espada v Beogradu. Gre za eno najstarejših vpjaških odlikovanj na Portugalskem. Maršal Costa Gomes je ob tem obisku posadili tudi " drevo miru " v Parku prijateljstva v Beogradu. Prvi obisk Tita na Portugalskem je potekal leta 1976 in trajal dva dni. Obiskal je regijo Algarve na jugu države, ki je v tem času šele razvijala svoj turizem. Podrobnosti o tem obisku žal niso dostopne, bodisi zato, ker so v arhivu, bodisi so zaupne narave. Znano pa je, da sta obe državi že leto prej (9 . Maj 1975 ) podpisali Sporazum o sodelovanju na področju turizma, zato lahko

domnevamo, da je ta obisk povezan z omenjenim sporazumom. Tito je drugič obiskal Portugalsko že leto

kasneje (1977) in se je tam zadržal tri dni. Tokrat ga je prejel general Ramalho Eanes. Tudi o tem

obisku je dostopnih zelo malo informacij, znano je, da sta Portugalska in SFRJ podpisali Sporazum o gospodarskem, znanstvenem in tehnološkem sodelovanju, in da je Tito prejel še eno odlikovanje, in sicer odlikovanje Reda Infante D. Henrique.

RAZSTAVA TITO V LJUBLJANI

Ko sem Ljubljano obiskal letos oktobra, sem izvedel za razstavo o Titu , in sem se odločil, da si jo

ogledam. Zdela se mi je zelo zanimiva razstava za vsakogar, ki ga zanimajo zgodovina Tita in tudi nekdanje

Jugoslavije. Razstavljeni so bili bolj uradni predmeti kot so portret Tita, pisalna miza iz rezidence na Bledu, poslednja štafetna palica iz praznovanja Titovega rojstnega dneva (t.i. Dan mladosti), motorna kolesa iz uradnega spremstva, ki je Tita spremljalo na njegovih potovanjih ter maketa znamenitega Modrega vlaka, v kateri je Tito potoval in sprejemal visoke dostojanstvenike na obisku Jugoslavije. Razstavljena je bila celo ura, ki se je ustavila v trenutku Titove smrti. Na stenah so bile fotografije maršala, ki so ga prikazovale v različnih trenutkih, na primer med obiski po svetu, kot predsednika Jugoslavije in predsednika Gibanja neuvrščenih držav, aspekte njegovega osebnega življenja. Razbrati je možno več plati Titove osebnosti . Tito ni bil le komunistični borec, temveč tudi diktator, ki je svoje nasprotnike poslal na Goli Otok . Kot državnik se je gibal med sovjetskim in zahodnim blokom, ter si prizadeval pridobiti čim večje koristi za svojo državo. Svoje obveznosti je opravljal v ‘stilu’: živel je kot aristokrat, se predajal lovu in potovanjem po svetu. Tudi državljanom je omogočil način življenja, ki je sprožal zavist številnih sosednjih državah in za katerega so nekateri menili, da je v nasprotju z načeli komunizma. Zato na podlagi vsega kar vem o Titu, lahko zaključim, da je bil ena najpomembnejših osebnosti dvajsetega stoletja, ne le v Jugoslaviji , temveč tudi na Balkanu in v svetu.

Hugo Gonzalez de Oliveira

Page 3: Sardinha 4 :: The Portuguese-Slovenian Culture Magazine

[3]

ARTEJO

ÃO PA

ULO

NASR

I

John Paulo Nasri je portugalski umetnik s stalnim bivališčem v Ljubljani. Ukvarja se z eksperimentalno fotografijo, analogno fotografijo in lomografijo. Zanima ga predvsem vidiki fotografije kot orodja konceptualne umetnosti. Deloval je kot kustos galerije Tukadmunga.

João Paulo Nasri é um artista português residente em Ljubljana. Faz fotografia experimental, recorrendo a máquinas analógicas e a lomografia. Interessa-se principalmente em aspectos da fotografia como instrumento da arte conceptual. Foi curador da galeria Tukadmunga.

www. joaopaulonasri .info

UMETNOST

Page 4: Sardinha 4 :: The Portuguese-Slovenian Culture Magazine

[4]

Intervju z Blažko Muller Pograjc / 29. Slovenskem knjižnem sejmu PREDSTAVITEV PORTUGALSKEGA JEZIKA APRESENTAÇÃO DA LÍNGUA PORTUGUESA

Entrevista com Blažka Muller Pograjc / 29. feira do livro eslovenoV četrtek, 21.11.2013, so v Cankarjevem domu v Ljubljani na 29. Slovenskem knjižnem sejmu tri luzitanistke, red. prof. dr. Jasmina Markič ter lektorici Mojca Medvedšek in Blažka Müller Pograjc, govorile o romanskem jeziku, ki ga govorijo na Portugalskem, v Braziliji ter petih afriških državah. Jasmina Markič je redna profesorica na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani na Oddelku za romanske jezike in književnosti, kjer predava tudi špansko skladnjo in glagol, Lektorici Blažka Müller Pograjc in Mojca Medvedšek vodita lektorat za portugalski jezik 1 in 2, katerega je na Filozofski fakulteti v Ljubljani za enkrat možno obiskovati le kot izbirni predmet. Predstavile pa so slovensko-portugalski učbenik, ki je izšel letos v Ljubljani. Učbenik je nastal v sodelovanju med Filozofsko fakulteto v Ljubljani in Fakulteto za družbene vede in humanistiko Nove lizbonske Univerze ter je namenjen tako študentom kot tudi vsem ljubiteljem portugalščine.

AK: Približno dvajset let že širite portugalsko kulturo in jezik med slovenskimi študenti. Kako se je začelo vaše raziskovanje portugalske kulture in jezika?BMP: Od vedno me zanimajo stvari, ki jih počne malokdo. Pred 20 leti se mi je zdela portugalščina zanimiva ravno zaradi te eksotike neznanega. Takrat je na Filozofski fakulteti v Ljubljani obstajal manjši lektorat, ki ga je vodila zdaj že pokojna Tinka Golob, z dvema ali tremi študenti. Ker je bilo tako malo študentov sem bila prepričana, da bo to tista prava stvar zame.AK: Število študentov na Lektoratu za portugalski jezik je vsako leto višje. Kaj pritegne študente danes k učenju portugalščine?BMP: Mislim, da imajo vsi malo te moje značilnosti in jih pritegne to, da je portugalščina še vedno dokaj neznana. Po moje mnenju vsakega vodi tudi srce ali pa osebni interes. Upam, da koga vodi tudi misel na poklicno pot pri študiju portugalščine.AK: Če se ozrete nazaj na študente, na vaš trud..Kaj bi izpostavili kot največji dosežek v okviru poučevanja portugalščine?BMP: Zelo sem ponosna na to, da je iz majhnega lektorata, majhnega po številu študentov, portugalščina postala v zadnjih petih letih ena izmed najbolj izbiranih predmetov. Ponosna sem tudi na nekaj posameznikov, ki so sami odšli na pot nadaljnjega izobraževanja in zdaj poučujejo portugalščino na eni izmed gimnazij in jezikovni šoli.AK: Pred nami so decembrski prazniki,praznovanje katerih je na Portugalskem zelo pomembno. Kako vnašate tradicijo teh praznikov v vaša predavanja?BMP: Na fakulteti se kar hitro začne božični teden. Najprej preberemo kratko besedilo o Ceia de Natal, božični večerji, potem pa se naučimo izrazov, ki spremljajo praznike na Portugalskem. Recimo, Feliz Natal in Bom Ano Novo. Na RTP-ju si pogledamo kakšno aktualno novico.AK: V teh 'kriznih'časih se jezikovne šole srečujejo s precejšnjimi težavami trženja jezikovnih tečajev, ki niso npr. nemščina ali angleščina. Kako vi gledate na učenje portugalščine v tem oziru?BMP: Po mojem mnenju portugalščina ne more biti tako pomembna kot jeziki, ki nas obdajajo in s katerimi smo tradicionalno povezani. Zagotovo je zanimiva za avanturiste, ki grejo na potovanje in avanturiste po duši. Neke praktične uporabnosti tako na žalost ne vidim, da bi rekla, da bi morala vsaka šola imeti en tak tečaj.

Na quinta-feira, 21.11.2013, três lusitanistas, profa. dra. Jasmina Markič e leitoras Mojca Medvedšek e Blažka Müller Pograjc, falaram na 29ª Feira do livro esloveno no Cankarjev Dom sobre a língua românica falada em Portugal, no Brasil e em cinco países africanos. Jasmina Markič é professora no Departamento de Línguas e Literaturas românicas, onde ensina também sintaxe e verbo espanhol. As leitoras Blažka Müller Pograjc e Mojca Medvedšek dirigem o leitorado de língua portuguesa 1 e 2, que funciona na Faculdade de Letras e Filosofia (por agora é possível seguir apenas como disciplina optativa e ainda não como estudo). As três lusitanistas apresentaram também o livro esloveno-português que saiu neste ano. O livro, formou-se em colaboração de Faculdade de Letras e Filosofia da Ljubljana com a Faculdade de Ciências Socias e Humanas da Universidade Nova de Lisboa e vai ajudar tanto os futuros estudantes de língua portuguesa como os aficionados de português.

AK: Há cerca de vinte anos expande a cultura e a língua portuguesa entre os estudantes eslovenos. Como começou sua investigação da língua e da cultura portuguesa?BMP: Desde sempre estava interessada em coisas que pouca gente fazia. Há 20 anos o português foi interessante para mim precisamente pelo exótico do

desconhecido. Naquela época existia na Faculdade de Letras e Filosofia da Universidade de Ljubljana um pequeno

leitorado sob a liderança da defunta Tinka Golob com dois ou três estudantes. Por causa de

poucos estudantes estava segura de que isto será verdadeira a decisão para mim.AK: O número dos estudantes em leitorado para língua portuguesa é cada ano mais alto. O que acha que hoje atrai os estudantes para aprender português?BMP: Acho que todos têm um pouco das

minhas caractéristicas e que também lhes atrai o facto de que o português é bastante

desconhecido. Na minha opinião cada um é acompanhado pelo coração ou interesse pessoal.

Espero que alguém também queira dedicar-se ao estudo porque vê a oportunidade da futura profissão.

AK: Se você olha para trás aos estudantes, ao seu esforço. O que destacaria como o maior esforço em sentido do ensino de português?BMP: Estou muito orgulhosa deste pequeno leitorado, pequeno pelo seu número dos estudantes, que nos últimos cinco anos se tornou no leitorado mais escolhido. Tenho orgulho de algumas pessoas que se decidiram a continuar com educação e agora ensinam na escola secundária e na escola de línguas. AK: Os feriados de Dezembro estão para começar. A festividade em Portugal é muito importante e específica. Como introduz a tradição destas festas nas suas aulas?BMP: Na faculdade a semana de Natal começa muito rápido, por isso, primeiro lemos um texto curto de Ceia de Natal e depois aprendemos algumas frases relacionadas com festas em Portugal. Por exemplo, Feliz Natal e Bom Ano Novo. No RTP também vemos alguma notícia actual.AK: Nesta época da crise as escolas de línguas têm problemas com o marketing dos cursos de línguas que não são, por exemplo, alemão ou inglês. Como vê a aprendizagem de português neste sentido?BMP: Acho que o português não pode ser tão importante como línguas relacionadas com nosso espaço e a nossa tradição. Seguramente o português é interessante para aventureiros que vão de viagem ou para aventureiros de coração. Infelizmente, não vejo a necessidade de que cada escola deva ter o curso de português

Alja Krašovec

Page 5: Sardinha 4 :: The Portuguese-Slovenian Culture Magazine

[5]

OVOS MOLESIngredientes:600g de açúcar12 gemas Água Óleo q.b. Preparação:

Leva-se ao lume 350 gramas de açúcar com um pouco de água até atingir o ponto elevado (pouco depois de ferver e quando está a 106º). Retira-se do lume e deixa-se arrefecer. Colocam-se então as gemas devagar e mexendo sempre para não cozerem. Leva-se ao lume e continua a mexer-se até engrossar o suficiente para obter uma pasta de ovos.Unta-se uma superfície de mármore e as mãos com óleo, e moldamos bolinhas com o preparado. Para finalizar, colocar o restante açucar com um pouco de água, até ficar em ponto de pasta. Mergulhar então os rebuçados, e deixar a secar em cima da superfície oleada.

Sestavine:600g sladkorja12 rumenjakovvodaolje (po želji) Priprava:

Zavrite 350 gramov sladkorja z malo vode. Odstranite iz ognja in pustite, da se ohladi. Potem dodate rumenjake, ter ves čas mešate. Mešanico date zopet na ogenj, ter mešate dokler ne dobite zelo goste zmesi. Namastite površino mize ter roke z oljem ter oblikujte kroglice s pripravljeno maso.Končno, premešajte preostanek sladkorja z malo vode, dokler ne zavre. Potem potopite 'kroglice' v to maso, in pustite, da se posuši na naoljeni površini.

PORTUGALCI NA TAJSKEM PORTUGAL NA TAILÂNDIATajska kuhinja je vse prej kot enotna. Raznolikost in prežetost z vplivi različnih narodov in religij se kaže na vsakem koraku. Tako so na primer Kitajci prinesli v Tajsko kuhinjo nove tehnike priprave hrane, Portugalci pa nov način priprave sladic ter nove sestavine, od katerih so tri postale osnova sodobne tajske kuhinje: čili paprika, arašidi, papaja. Naj spomnimo, da so bili Portugalci in Španci prvi raziskovalci na svetu, ki so že na začetku 16. Stoletja dosegli SV Azijo. Takrat so že bili raziskali obe Ameriki oz. Novi svet, kot so ju imenovali, in so nekatere rastline in kulture od tam začeli uvažati v Azijo. Tako je Azija spoznala paradižnik, krompir, koruzo, solato, zelje, papajo, guavo, ananas, buče, arašide, tobak in čili. V slednjega so se Tajski kuharji povsem zaljubili. Pred tem so Tajci začinjali svojo hrano z grenko-pekoč imi zelišč i in koreninami, npr. ingverjem in poprom (Presser et al 2012). Poleg čilija, sadja in zelenjave so Portugalci na Tajsko 'izvozili' tudi način priprave sladic z obilo jajc, moke in sladkorja. Ta k o še d a n e s n a njihovih tržnicah in v s u p e r m a r k e t i h n a j d e m o ' ž i v o rumena jajčka', ki so neposredni potomci portugalskih 'fios de ovos' in 'ovos molos'. V nekdanj i por tugalsk i četrti v Bangkoku (okolica cerkve Sv. Križ) smo naleteli tudi na 'kha nom farang', sladico, ki nas je spomnila na portugalski 'pau de lo'. V pogovoru z domačini pa smo izvedeli, da so omenjene sladice med Tajci zelo priljubljene. Ta mesec vam predstavljamo recept za pripravo 'ovos moles' in vas izzivamo, da preverite kakšne je ta sladica, ki je osvojila srce Tajcev. Pa dober tek!

Vir/Referencia: Presser, B., Brash, C., Bush, A. 2012. Thailand’s Islands & Beaches. Lonely Planet.

A Cozinha tailandesa é tudo menos que uniforme. A diversidade e penetração dos efeitos de diferentes nações e religiões se reflete em cada passo. Por exemplo, os Chineses trouxeram à cozinha tailandesa novas técnicas de preparação de alimentos, e os Portugueses introduziram uma nova maneira de preparar sobremesas e as três componentes de alimentação, que se tornaram a base da cozinha tailandesa moderna: pimentas, amendoim e mamão. Lembremo-nos de que os exploradores Portugueses e Espanhóis foram os primeiros no mundo a explorar o NE da Ásia, logo no início do século 16. Naquele tempo eles já investigaram uma parte das Américas. A partir do "Novo Mundo" , como eles chamavam às Américas, os Portugueses pegaram em algumas frutas e legumes para importar para a Ásia. Assim, a Ásia conheceu tomate, batata, milho, alface, repolho, mamão, goiaba, abacaxi, abóbora, amendoim, tabaco e pimenta. Com este último, os

cozinheiros tailandeses apaixonaram-se completamente. Antes disso, os

c o z i n h e i ro s t a i l a n d e s e s usavam na sua comida

ervas amargas - picantes e r a í z e s , c o m o gengibre e pimenta (Presser et al. 2012). Além de pimentão, frutas e legumes, os P o r t u g u e s e s e x p o r t a m p a r a a

Tailândia a sua maneira d e p r e p a r a r

sobremesas , utilizando a abundância de ovos, farinha

e açúcar. Ainda hoje se pode encontrar nos seus mercados e nos

supermercados os amarelos brilhantes "ovos", que são os "descendentes" diretos dos portugueses fios de ovos e ovos moles. No ex distrito Português em Bangkok (em torno da igreja de Sta. Cruz) descobrimos o bolo chamado kha nom Farang, o que nos fez lembrar do Português 'pau de ló' . Em conversa com os moradores, nós aprendemos que estes bolos são muito populares entre Thais . Este mês vamos apresentar-lhe uma receita para 'Ovos Moles' e nós desafiamos-vos a confirmar esta sobremesa que conquistou o coração de Thais . Bom apetite!

Dijana Cerovski

4 PESSOASRÁPIDO

4 OSEBEHITRO

Page 6: Sardinha 4 :: The Portuguese-Slovenian Culture Magazine

[6]

OBISKALI SMO BIENALE V BENETKAH VISITA À BIANAL DE VENEZA

V Benetke smo se odpravili na oblačno nedeljsko jutro. Namen je bil ogledati si razstavne projekte seveda čim več umetnikov, najbolj so nas vseeno zanimali slovenski in portugalski umetniki. Najprej smo obiskali 'plavajoči paviljon' Joane Vasconselos. T.i. Cacilheiros-i so bili vse do leta 1966 edino prevozno sredstvo po reki Tago, ki so povezovali predmestje Lizbone s centrom mesta. Prevažali so predvsem delavce ter srednji razred, ki je hodil na delo v mesto. Trajekt, ki so ga pripeljali na Bienale je deloval kot premikajoči se paviljon, ki dnevno prevaža ljudi – obiskovalce, ter spreminja teritorij svojega delovanja. Kljub političnim podpomenom, ki jih v sebi nosi cacilheiros, verjamem, da si bo večina obiskovalcev zapomnila predvsem sproščenost in magičnost, ki sta prežemali paviljon portugalske umetnice. Poleg Vasconcellos so na Bienalu sodelovalo še drugi portugalski umetniki.. Pedro Cabrita Reis je pripravil projekt v čudoviti palači iz 14 stoletja, Palači Falier. Precej 'arhitekturno' inštalacijo, kjer ogromen prazen prostor sekajo aluminijaste cevi, kabli ter fluorestentne luči jee poimenoval Oddaljeni šepet. Predmeti na razstavi so pravzaprav dokumentarno gradivo iz umetnikovega studia. Projekt v Macau živečega arhitekta in umetnika portugalskih korenin, Carlosa Marreire, je nastal na povabilo Muzeja umetnosti v Macau. Ime projekta, Pato.Men izha ja iz besed Palača Teater Spomin Enciklopedičen. Skozi inštalacijo umetnik predstavlja svoje videnje transformacije informacij v znanje. Iz spraševanja o tem kaj so nam informacije prinesle, nas Marreira izziva, da se zamislimo nad pretokom informacij, njihovo sistematizacijo in manipulacijo z njimi. Slovenske 'barve' je zastopala Jasmina Cibic s projektom 'Za naše gospodarstvo in kulturo'. Cibic je v svojem projektu opozarila na različne možne cenzure prisotne pri selekciji tovrstnih razstav oz. na odsotnost procesa selekcije ter strategije, ki oblikujejo nacionalne ikonografije. Te ideje je predstavila preko dveh filmov, od katerih eden predstavlja re-make resničnega dogodka iz leta 1957, sestanka na katerem je komisija odločala, katere umetnine so primerne, da z njimi okrasijo nove stavbe Ljudskega zbora. Stene je oblekla v tapete s potiskom hrošča, Anophthalmus hitleri. Gre za vrsto hrošča, ki obstaja le v Sloveniji, vendar so ga v 30letih poimenovali po Hitlerju, in ga nato 'izbrisali' iz nacionalnega spomina. Poleg tega 'izbrisanega' simbola nacionalne identitete, so na nekaj stenah v vhodnem prostoru obešene slike iz zbirke Državnega zbora Slovenije. Le-te v nasprotju s hroščem predstavljajo uveljavljeno podobo nacionalne identitete, ki je uspela zadostiti kriterijem selekcije.Pohvalno se nam zdi, da se je ogromno paviljonov nahajalo zunaj uradne lokacije Bienala. To pomeni dvoje. Prvič, da si je obiskovalec lahko ogledal ogromno razstav zastonj. In drugič, da je izbira lokacij omogočala vpogled v kotičke mesta, ki si jih sicer kot turist ne bi ogledal. Mesto nas je zvabilo v kotičke, ki ne ležijo ob ustaljenih turističnih oglednih poteh in ki niso najbolj urejeni, ali najlepši. Ugledali smo intimnejšo stran Benetk, zaradi česar se bomo na Bienale še vrnili.

Visitamos Veneza num domingo nublado. O objetivo era ver muitos projetos de exposições, é claro, sobretudo estavamos interessados em artistas eslovenos e portugueses. Primeiro visitamos o "pavilhão flutuante" de Joana de Vasconcelos. Cacilheiros foram até 1966 o único meio de transporte no rio Tejo, que ligavam os subúrbios de Lisboa, ao centro da cidade. Transportavam principalmente os trabalhadores e a classe média, que comutava diariamente para trabalhar na cidade. Este cacilheiro foi concebido como um pavilhão móvel para ser portador de visitantes e mudar território de sua operação. Apesar da interpretação política que carregam os Cacilheiros, provavelmente o que a maioria dos visitantes vai lembrar é o ambiente relaxado e mágico que permeava o pavilhão da artista Portuguesa (na foto). Além de Vasconcellos, a Bienal envolveu vários outros artistas portugueses. Pedro Cabrita Reis preparou um projeto num magnífico palácio do século 14, o Palácio Falier. A instalação muito " arquitetônica ", onde um enorme espaço estava interrompida por tubos de alumínio, cabos e luzes fluorestentes, chamado “Um

sussurro remoto”. Estes eram, na verdade o material documental de seu estúdio. O próximo projeto foi

feito por um arquiteto de raízes portuguesas, que vive em Macau, Carlos Marreira. Ele

criou, a convite do Museu de Arte em Macau, o projeto chamado Pato Men. O nome deriva das palavras Palace Theatre Memória Enciclopédica. Através da instalação , o artista apresenta a sua visão da transformação da informação

em conhecimento. Cores eslovenas foram representadas por Jasmina Cibic e o seu

projeto com o nome “Para a nossa economia e cultura”. O projeto de Cibic tentou alertar

sobre a variedade de possíveis censuras presentes na seleção de tais exposições e à ausência de processo

de seleção e as estratégias que moldam iconografia nacional.Para concluir, o maior valor da Bienal deste ano talvez resida no fato de que muitos dos pavilhões estavam localizados fora do site oficial da Bienal. O que isso significa? Primeiro, que o visitante pode ver um monte de exposições gratuitamente. E, segundo, que Veneza, um dos lugares mais turísticos da nossa vizinhança próxima conseguiu-nos surpreender.. Vimos o lado íntimo de Veneza, fora das rotas turísticas para o qual voltaremos a Bienal.

Referências/Viri:www.vasconcelostrafariapraia.com www.mam.gov.mowww.pedrocabritareis.comwww.mgml.si/en/mgml-abroad/

Dijana Cerovski

Page 7: Sardinha 4 :: The Portuguese-Slovenian Culture Magazine

[7]

OBRAZI CARAS

Na noite de 23 de Outubro a Associação de Amizade Esloveno-Portuguesa em colaboração com a Sardinha organizou a sua festa anual, desta vez com a participação de Gabriela D. Mazovec (poesia), Simão Bessa (pintura), Sale Petan & Jaka Šuln (fotografia e vídeo), Veronyka Partyka (música), Conrad Furst & Sohne (prova de vinhos) e U-NITE (dj set). As fotografias falam por si.

SARDINHA EM FESTA 2013

Dne 23. oktobra 2013 je Društvo slovensko -portugalskega prijateljstva v sodelovanju z Sardin(h)o organiziralo zaključno zabavo. Pri izvedbi le-te so sodelovali Gabriela D. Mazovec (branje poezije), Simao Bessa (slikarska razstava), Sale Petan & Jaka Šuln (fotografija &video), Veronyka Partyka (glasba), Conrad Furst &Sohne (degustacija vin) ter U-Nite (dj set). Oglejte si fotografije.

Page 8: Sardinha 4 :: The Portuguese-Slovenian Culture Magazine

EDITORIALChegamos orgolhosamente à nossa 4ª

edição, com muitas histórias e aventuras, uma festa, muitas sardinhas e mais e mais. Não podemos deixar de agradecer aos nossos apoios, aos nossos colaboradores e a todos os nossos amigos que têm feito parte desta revista. Despedimo-nos assim de 2013 com um grande entusiasmo para o próximo ano onde nos vamos encontrar com muitas mais

surpresas. Esperamos ainda que nos tragam essas boas ideias para serem partilhadas nesta nossa crescente comunidade de leitores interessados. Abraço e até breve. Feliz 2014.

UVODNIKPonosno smo prispeli do

naše 4. številke Sardinhe, v kateri pišemo o dogodivščinah, poročamo o zabavi, kulturnih dogodkih, receptih itd. Ob tem se moramo zahvaliti vsem, ki so nam izkazali podporo, vsem sodelavcem, vsem prijateljem in sploh vsem vam, ki ste bili del te revije. Od 2013 se poslavljamo z obilo optimizma in navdušenja za prihodnje leto, ko vam bomo predstavljali nova presenečenja. Upamo in pričakujemo, da boste naprej prinašali dobre zgodbe, ki jih bomo delili v naši rastoči skupnosti bralcev. Objem in se vidimo kmalu. Srečno 2014.

O burro só vai ao gelo uma vez

Osel gre samo enkrat na led

APOIOS PODPORNIKI

J.P.C. & D.C.

COLABORADORES SODELAVCIJoão Pita CostaDijana CerovskiHugo G. de OliveiraAlja KrašovecGabriela Mazovec