UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

Irena Podveržen

Zabukovica, september 2004

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

UPRAVLJANJE IN OBVLADOVANJE KREDITNEGA TVEGANJA – BASEL II

Kandidatka: Irena Podveržen Študentka rednega študija Številka indeksa: 81562479 Program: univerzitetni Študijska smer: Finance in bančništvo Mentor: dr. Dušan Zbašnik, izredni profesor

Zabukovica, september 2004

UNIVERZA V MARIBORU Ekonomsko-poslovna fakulteta

IZJAVA Kandidatka Irena Podveržen

absolvent(tka) študijske smeri:Finance in bančništvo študijski program: univerzitetni

izjavljam, da sem avtorica tega diplomskega dela, ki sem ga napisala

pod mentorstvom dr. Dušana Zbašnika, izredni profesor in uspešno zagovarjala 24.09.2004.

Zagotavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in brez virusov.

Ekonomsko-poslovni fakulteti dovolim – ne dovolim objavo diplomskega dela v elektronski obliki na spletnih straneh knjižnice. Hkrati dovoljujem, da ga lahko bralci uporabijo za svoje izobraževalne in raziskovalne namene s povzemanjem posameznih misli, idej, konceptov oziroma delov teksta iz diplomskega dela ob upoštevanju avtorstva in korektnem citiranju.

V Mariboru, dne 24.09.2004 Podpis:__________________________________

2

PREDGOVOR Okolje, v katerem poslujejo banke je izredno dinamično. Procesi, kot so globalizacija, konsolidacija bančnih sistemov in privatizacija, so nedvomno osnovne determinante tega okolja. Banke so kot nosilci finančnega sistema, del današnjega hitro se spreminjajočega okolja; povzročitelji teh sprememb so lahko zunanje ali notranje narave. Ne le, da se morajo banke hitro in uspešno prilagajati spremembam, temveč morajo tudi predvideti razvoj dogodkov v prihodnosti in si tako pridobiti konkurenčno prednost. V bančnem poslovanju se pojavljajo številna tveganja (npr. kreditno, operativno, likvidnostno, tečajno, obrestno) in za pravilne poslovne odločitve je bistvenega pomena pravočasno prepoznavanje tveganih poslov in potencialnih izgub. Tveganje je nujno zlo, ki se mu v bančnem poslovanju ni mogoče popolnoma izogniti, lahko pa ga z učinkovitim upravljanjem zmanjšamo. Ena glavnih aktivnosti bank pri opravljanju njihove dejavnosti je pravzaprav prepoznavanje tveganj, njihovo obvladovanje in upravljanje z njimi.

3

KAZALO VSEBINE PREDGOVOR................................................................................................................................................. 2

KAZALO VSEBINE ....................................................................................................................................... 3

1 UVOD ............................................................................................................................................................ 5

1.1 OPREDELITEV OZIROMA OPIS PROBLEMA, KI JE PREDMET RAZISKOVANJA ........................................ 5 1.2 NAMEN, CILJI IN TRDITVE (TEZE) DIPLOMSKEGA DELA ........................................................................ 5 1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE ............................................................................................ 6 1.3 METODOLOGIJA RAZISKOVANJA ........................................................................................................... 6

2 KREDITNO TVEGANJE............................................................................................................................ 7

2.1 VRSTE TVEGANJ PRI BANČNEM POSLOVANJU ........................................................................................ 7 2.2 OPREDELITEV KREDITNEGA TVEGANJA................................................................................................. 8 2.3 PREPOZNAVANJE, MERJENJE, UPRAVLJANJE IN OBVLADOVANJE KREDITNEGA TVEGANJA ................ 9

3 NOVI KAPITALSKI SPORAZUM - BASEL II ..................................................................................... 12

3.1 PREDSTAVITEV BASLA.......................................................................................................................... 12 3.2 CILJI, NAMEN IN POMANJKLJIVOSTI .................................................................................................... 14 3.3 KAPITAL BANKE IN KAPITALSKA USTREZNOST.................................................................................... 14

3.3.1 Minimalne kapitalske zahteve......................................................................................................... 15 3.3.1.1 Standardizirani pristop .............................................................................................................................. 15 3.3.1.2 Osnovni IRB pristop ................................................................................................................................. 21 3.3.1.3 Napredni IRB pristop ................................................................................................................................ 23 3.3.1.4 Kreditni modeli ......................................................................................................................................... 24

3.3.2 Regulativni nadzor.......................................................................................................................... 24 3.3.2.1 Namen in načela regulativnega nadzora.................................................................................................... 24 3.3.2.2 Vloga nadzornih institucij ......................................................................................................................... 28

3.3.3 Tržna disciplina .............................................................................................................................. 29 3.3.3.1 Zagotavljanje ustreznih javnih razkritij..................................................................................................... 29 3.3.3.2 Učinkovitost in pogostost javnega razkrivanja podatkov.......................................................................... 30 3.3.3.3 Ohranjanje zaupnosti podatkov................................................................................................................. 31 3.3.3.4 Priporočila in zahteve za razkrivanje podatkov......................................................................................... 31 3.3.3.5 Javna razkritja in moralni hazard v bančništvu ......................................................................................... 32

3.4 CRM TEHNIKE ZA UPRAVLJANJE IN ZMANJŠANJE KREDITNEGA TVEGANJA...................................... 33 3.4.1 Zavarovanje z zastavo .................................................................................................................... 34 3.4.2 Garancije in kreditni derivativ ....................................................................................................... 37 3.4.3 Bilančno pobotanje......................................................................................................................... 37 3.4.3 Listinjenje (sekuratizacija) ............................................................................................................. 38

4 UVEDBA IN POSLEDICE UVELJEVATIVNE BASELSKEGA SPORAZUMA ZA SLOVENSKE BANKE........................................................................................................................................................... 39

4.1 OBSTOJEČA UREDITEV NA PODROČJU KAPITALA IN KAPITALSKE USTREZNOSTI V SLOVENIJI.......... 39 4.2 AKTIVNOSTI V BANKI SLOVENIJE ........................................................................................................ 39

4.2.1 Seznanjanje bank z novostmi, ki se pripravljajo............................................................................. 39 4.2.2 Kvantitativna študija QIS in SiQIS ................................................................................................. 40 4.2.3 Odbor za Basel II pri Združenje Bank Slovenije ............................................................................ 41 4.2.4 Širjenje znanja in vedenja o Baslu II .............................................................................................. 42 4.2.5 Vključevanje v mednarodne aktivnosti ........................................................................................... 42

4.3 UVELJAVITEV TRISTEBRNEGA SISTEMA DOLOČANJA ZADOSTNOSTI KAPITALA V SLOVENIJI ........... 42

5 PRIHODNOST BASELSKIH KAPITALSKIH STANDARDOV V SVETU ....................................... 47

5.1 EVROPSKA UREDITEV - TRIJE STEBRI ZA BANKE IZ EU ...................................................................... 47 5.2 BASEL V ZDA........................................................................................................................................ 48 5.3 NOVI KAPITALSKI SPORAZUM – PRILOŽNOST ALI PROBLEM .............................................................. 50 5.4 BASE II IN PROCIKLIČNOST .................................................................................................................. 51

6 SKLEP......................................................................................................................................................... 55

4

7 POVZETEK................................................................................................................................................ 58

8 SPISEK UPORABLJENE LITERATURE.............................................................................................. 61

9 SPISEK UPORABLJENIH VIROV......................................................................................................... 62

5

1 UVOD 1.1 Opredelitev oziroma opis problema, ki je predmet raziskovanja Ena pomembnejših nalog in hkrati prvi korak pri uvajanju novih kapitalskih pravil v prakso poslovanja bank in delovanja bančnih nadzornikov je širjenje znanja o Baslu II oziroma razširitev zavesti širše zainteresirane javnosti o posledicah, priložnostih in nevarnostih, ki jih prinaša Basel II. Pomembno je, da banke poznajo njegove razloge in cilje ter da se prek spoznavanja konkretnih vsebin Basla II zavedo kompleksnosti in daljnosežnosti njegovih posledic. Prvi korak na tem področju je bil v Sloveniji storjen z uvrstitvijo tem, povezanih z Baslom II, v program raznih bančnih seminarjih oziroma posvetov. 1.2 Namen, cilji in trditve (teze) diplomskega dela Namen diplomskega dela je predstaviti kreditno tveganje, osrednje tveganje s katerimi se banke srečujejo, na osnovi novega kapitalskega sporazuma Basla II. Pri tem se bomo osredotočili na glavne stebre nove kapitalske ureditve in predvsem na tehnike za zmanjševanje kreditnega tveganja. Cilj je predstaviti osnovni vpogled v novi kapitalski sporazum, njegovo namen, cilje in pomen. Na kratko bomo osvetlili njegov vpliv v svetovnem in evropskem prostoru. Ker gre tudi Slovenija naprej, bomo tudi orisali aktivnosti, ki se odvijajo za pripravo na nov baselski sporazum v domačem prostoru in aktivnosti naše banke za prilagoditev na te spremembe. Trditev: V Sloveniji bodo banke področju bančnih tveganj posvečale vse večjo pozornost, a ne le na osnovi že obstoječe zakonodaje v Sloveniji in priporočilih Banke Slovenije, pač pa predvsem zaradi zagotavljanja konkurenčne prednosti in prilagajanja predpisom Evropske skupnosti. Upravljanje s kreditnim tveganjem je bistvena sestavina skrbnega in varnega poslovanja banke. Skrbno upravljanje s kreditnim tveganjem vključuje preudarno upravljanje razmerja med tveganjem in donosom ter nadzor in znižanje kreditnega tveganja preko različnih vidikov kot so kvaliteta, koncentracija, valuta, rok dospelosti, zavarovanje in vrsta kredita. Banka mora sprejeti globalno politiko na področju upravljanja s tveganji, ki mora biti del celotni strategije banke. Celotno obvladovanje izpostavljenosti banke različnim tveganjem je dolgoročen koncept. Obvladovanje kreditnega tveganja obsega v najširšem pomenu vse aktivnosti in celoten postopek sprejemanja odločitev pred odobritvijo kredita kot tudi spremljanje in analizo kreditov in kreditojemalcev v času trajanja kredita ter vse oblike poročanja v banki izpostavljenosti kreditnemu tveganju na nivoju celotnega portfelja.

6

Osrednji poudarek novega kapitalskega sporazuma Basel II je učinkovitejša obravnava kreditnih tveganj bank, kapitalskim zahteva za kreditno tveganje pa so dodane tudi zahteve za operativno tveganje ter tržno tveganje. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavljamo, da Novi Baselski sporazum – Basel II prinaša tudi v naš prostor za banke nove priložnosti. Kako jih bodo izkoristile je odvisno od pripravljenosti vodstev na spremembe in od znanja zaposlenih. Težko je napovedovati, kako bodo banke te priložnosti izkoristile. Vemo pa, da nam nova področja nudijo nove možnosti za dodatni dvig konkurenčnosti našega poslovanja. Nova baselska kapitalska pravila oziroma evropske kapitalske direktive bodo predvidoma najkasneje v letu 2006 postale realnost tudi za Slovenske banke in Banko Slovenije kot njihovega pristojnega regulatorja in nadzornika. Med številnimi tveganji, ki se pojavljajo pri bančnem poslovanju, smo se omejili samo na kreditno tveganje. 1.4 Metodologija raziskovanja V diplomskem delu so uporabljene subjektivne in objektivne metode, in sicer: - Metoda diskripcije oziroma opisovanja dejstev in procesov. - Metoda komparacije oziroma primerjave teorije in prakse. - Metoda kompilacije oziroma povzemanja spoznanj, stališč in rezultatov drugih avtorjev.

7

2 KREDITNO TVEGANJE 2.1 Vrste tveganj pri bančnem poslovanju Na splošno lahko opredelimo tveganje finančne institucije kot verjetnost, da bodo (nepredvidljivi) pogoji finančnega poslovanja, preko vplivnih dejavnikov notranjega ali zunanjega okolja, ob uresničitvi določenega poslovnega dogodka, vplivali na odstopanja od pričakovanih rezultatov poslovne odločitve (Šubelj 2000, 4). Najpomembnejše vrste tveganj pri bančnem poslovanju so: - Kreditno tveganje je nevarnost, da posojeni denar ne bo vrnjen v dogovorjenem roku

in/ali višini. Vzrok za nevračilo je lahko nepripravljenost ali nesposobnost dolžnika. - Deželno tveganje je del kreditnega tveganja, kadar je dolžnik tujec (posameznik,

podjetje ali država) in ne izpolni prevzetih obveznosti zaradi določenih državnih ukrepov (na primer: prepoved plačevanja v določeni valuti). Vprašljiv je tudi uspeh izterjave dolgov.

- Tveganje spremembe obrestne mere je nevarnost spremembe obrestne mere, ko se sredstva in obveznosti po ročnosti ne ujemajo. Saunders (1994, 73-75) razlikuje: • Tveganje refinanciranja: ročnost sredstev je relativno daljša od ročnosti obveznosti,

zato se lahko zgodi, da bodo stroški novih virov višji od donosov obstoječih naložb. • Tveganje reinvestiranja: ročnost sredstev je relativno krajša od ročnosti obveznosti,

zato se lahko zgodi, da bodo donosi novih naložb nižji od stroškov obstoječih virov. - Tveganje spremembe deviznega tečaja je nevarnost spremembe deviznega tečaja, kadar

ima banka odprte pozicije v tujih valutah (višina sredstev v določeni valuti ni enaka višini obveznosti v isti valuti).

- Likvidnostno tveganje je nevarnost, da banka ne bo mogla izplačati zahtevanega zneska. Nevarnost se lahko pojavi ob nepredvidenih zahtevkih (npr. naval na banko) in je posledica dejstva, da ima banka samo toliko gotovine kot je nujno potrebno za običajno poslovanje.

- Tržno tveganje je nevarnost, da bodo spremenjene tržne razmere povzročile banki izgubo sredstev. Nevarnost se pojavi pri tveganju s sredstvi in obveznostmi kot posledica sprememb v obrestnih merah, deviznih tečajih in drugih cenah sredstev in virov (Saunders 1994, 75).

- Izvenbilančno tveganje je nevarnost, da bodo aktivnosti, ki trenutno niso izkazane v bilanci, v prihodnosti negativno vplivale na njeno obliko (npr. vnovčena garancija - obveznost se iz potencialne spremeni v bilančno = realno).

- Tveganje nesolventnosti je nevarnost nezadostnega kapitala za pokrivanje izgub, ki nastanejo zaradi padca vrednosti sredstev v primerjavi z obveznostmi. Sredstvom lahko pade vrednost zaradi vseh prej naštetih tveganj.

- Operativno tveganje je nevarnost posredne ali neposredne škode, ki izhaja iz neprimernih ali pomanjkljivih notranjih procesov, ljudi ali sistema ali izvira iz zunanjih dogodkov (Šker 2002, 271). Dogodki, ki izhajajo iz operativnega tveganja, lahko pomembno negativno vplivajo na finančni položaj banke (izguba osnovnih sredstev, tožbe iz odgovornosti, škoda zaradi "slabega imena"). Z razvojem informacijsko podprtih procesov raste pomen tega tveganja.

8

ZBan (1999) določa način obvladovanja tveganj. Banka mora zagotoviti ustrezen kapital glede na obseg in vrste storitev, ki jih opravlja ter tveganja, ki jim je izpostavljena pri opravljanju teh storitev (kapitalska ustreznost)1. Vrste tveganj: - Likvidnostna tveganja. - Kreditna tveganja. - Obrestna, valutna in druga tržna tveganja. - Tveganja zaradi izpostavljenosti do posamezne osebe. - Tveganja, povezana z naložbami v kapitalske deleže in nepremičnine. - Tveganja neizpolnitve nasprotne stranke, povezana z državo izvora nasprotne stranke. 2.2 Opredelitev kreditnega tveganja Kreditno tveganje je opredeljeno kot tveganje izgube pri finančnih in nefinančnih pogodbah, ker nasprotna stran ne bo sposobna ali ne bo hotela izpolniti pravočasno svojih pogodbeno določenih obveznosti (Skoran 1998, 1). V okviru te vrste tveganja govorimo o dolžniških razmerjih, kar konkretno pomeni: - Za primer, ko banka odobri kredit določeni stranki: tveganje, da stranka ne bo v

določenih rokih plačala dogovorjenih obresti in glavnice. - Za primer, ko podjetje izda obveznice: tveganje, da podjetje ne bo v določenih rokih

izplačalo dogovorjenih kuponov v določenih rokih ter glavnice do dospelosti. Kreditno tveganje določajo komponente, ki so med sabo povezane, pomenijo pa naslednje: 1) Tveganje na ravni podjetja (angl. company specific risk) je tveganje, ki je vezano na

specifične lastnosti posameznega podjetja, kot npr. visoka odvisnost od enega dobavitelja, kvaliteta managementa, značilnosti proizvodov. To se nadalje deli na: - Tveganje spremembe ocene kreditne sposobnosti (angl. migration risk) je tveganje,

da podjetje zamenja bonitetni razred v kateri od lestvic kreditne bonitete, kot sta npr. lestvici Moody`s in Standard & Poor`s (v nadaljevanju S&P).

- Tveganje stečaja (angl. default risk) je tveganje, da investitor (kreditojemalec) ne bo dobil plačanih pogodbenih obveznosti zaradi stečaja kreditojemalca v času trajanja pogodbe.

- Tveganje povrnitve (angl. recovery risk) je tveganje, da bo v primeru stečaja kreditojemalca povrnjeni znesek manjši od v pogodbi dogovorjenega.

2) Splošno tveganje (angl. general risk) je tveganje, ki ni neposredno vezano oziroma odvisno od poslovanja posameznega podjetja, temveč od splošnih razmer v gospodarstvu in od denarne ter finančne politike države. Nadaljnja delitev je sledeča: - Tveganje gospodarskega cikla (angl. business cycle risk) je tveganje, da pride

nepričakovano do recesije ali prosperitete v gospodarskem ciklu, ko močno poveča/zmanjša splošno kreditno tveganje.

- Tveganje kreditnega razpona (angl. spread risk) je tveganje, da se zmanjša kreditna boniteta kreditojemalca, čeprav ostaja le-ta v istem bonitetnem razredu (poveča se zahtevana premija za prevzeto kreditno tveganje).

- Tržno tveganje (angl. market risk) je tveganje, da pride do neugodnih gibanj tržnih spremenljivk, ki vplivajo na vrednost podjetja.

1 Iz Zakona o bančništvu (1999) so dobesedno prenesli člen od 62 do 66 v Zakon o zavarovalništvu (2000) in sicer v člene od 104 do 108, ki se nanašajo na tveganja.

9

2.3 Prepoznavanje, merjenje, upravljanje in obvladovanje kreditnega tveganja Obvladovanje kreditnega tveganja obsega v najširšem pomenu vse aktivnosti in celoten postopek sprejemanja odločitev pred odobritvijo kredita kot tudi spremljanje in analizo kreditov in kreditojemalcev v času trajanja kredita ter vse oblike poročanja v banki. Postopek spremljanja odločitev vključuje vse korake od vloge za kredit ter pregleda dokumentacije in priprave predloga s strani referenta, zadolženega za določeno podjetje, pregledov s strani drugih zaposlenih na področju odobravanja kreditov, do sprejetja odločitve o odobritvi kredita. Odločitev temelji na finančnih podatkih, oceni trga in tržnega položaja podjetja, oceni vodstva podjetja in drugih dejavnikih. Spremljanje je sestavljeno iz občasnega analiziranja izpostavljenosti banke in poteka poslov (poravnavanje obveznosti, obveščanje in podobno). Spremljanje poteka v dveh nivojih: 1) Spremljanje posameznih komitentov in posameznih poslov. 2) Spremljanje izpostavljenosti banke do skupnih komitentov, panog in spremljanje

izpostavljenosti kreditnemu tveganju na nivoju celotnega portfelja. Na pričakovani donos iz danega kredita vpliva več dejavnikov: obrestna mera, provizije povezane s kreditom, premija za tveganje, oblika zavarovanja, drugi necenovni pogoji (npr. obvezni depoziti in zahteve po rezervacijah). Bruto donos kredita (k) na posojeno denarno enoto je enak (Saunders 2000, 212):

[ ] %52,15)R1(b1

)mL(f11k1 =−−+++

+=+

pri čemer pomenijo: - L osnovna obrestna mera = 12 %. - m premija za tveganje. - L + m = 14 %.

L lahko odraža mejne stroške sredstev kot so npr. LIBOR, obrestne mere za sredstva pri centralni banki ipd., lahko pa je to obrestna mera, ki jo banka ponuja le najboljšim komitentom (angl. prime rate).

- f provizija = 1/8 odstotka. - b obvezni depozit = 10 %. - R obvezna rezerva = 10 %. Obljubljeni donos (1+k) se lahko razlikuje od dejanskega donosa. E (r) je pričakovan donos na denarno enoto:

)k1(p)r(E += pri čemer pomenijo: - p verjetnost poplačila. - p<1 verjetnost neplačila obstaja. Vidimo, da mora biti premija za tveganja (m) dovolj visoka in da previsoka premija za tveganje lahko zniža verjetnost za poplačilo. Iz navedenega sledi, da k in p nista neodvisna.

10

Banka mora pri kreditnem tveganju upoštevati dve dimenziji: dimenzijo cene oziroma obljubljenega donosa (1+k) in dimenzijo količine oziroma dostopnosti kredita. Klasična kreditna analiza se osredotoča na dve posamezni vprašanji: 1) Ali je kreditojemalec pripravljen odplačati kredit? Odgovor na vprašanje poišče bančni

analitik z ugotavljanjem kreditojemalčevega položaja v družbi (ugled), splošno veljavnih družbenih norm (spremenljivo/nespremenljivo ravnanje), ugotavljanjem rednosti poravnavanja kreditojemalčevih dosedanjih obveznosti.

2) Ali je kreditojemalec zmožen odplačati kredit (kreditna sposobnost)? Odgovor na vprašanje pričnemo z ugotavljanjem makro in mikro kazalcev, ki veljajo za kreditojemalca. Odvisen je od mnogih dejavnikov, ki jih opazujemo pri izračunavanju verjetnosti neplačila. Model verjetnosti neplačila lahko zapišemo tudi v matematični obliki in pri tem upoštevamo različne dejavnike (Sinkey 1992, 520):

[ ]G,NW,CF),C(Idd = pri čemer pomenijo:

- d verjetnost neplačila (angl. default). - I kakovost informacij. - C značaj komitenta. - CF plačilna sposobnost. - NW finančna moč oziroma kapital. - G zavarovanje kredita.

Dejavniki kreditnega tveganja so osnova na kateri lahko pričnemo izvajati merjenje kreditnega tveganja oziroma ocenjevati kreditojemalčevo sposobnost vračila izposojenih sredstev. Karpe (1997, 36) meni, da je "ovrednotenje" kreditnega tveganja ključno predvsem zaradi treh osnovnih motivov banke: - Pravilnega zaračunavanja cene posojila. - Pravilnega določanja višine posojila. - Pravilne ocene potencialne izgube, ki jo banka lahko utrpi. S pomočjo merjenja kreditnega tveganja se banka odloči ali bo odobrila kredit in, če ga bo, oblikuje ustrezne rezervacije. Merjenje kreditnega tveganja je podrejeno trem glavnim komponentam (Karpe 1997, 36): - Izračunu verjetnosti, da kreditojemalec ne bo pravočasno ali ne bo v celoti poravnal

svojih obveznosti. - Izračunu izpostavljenosti banke iz naslova kreditnega tveganja v določenem časovnem

obdobju. - Izračunu dejanske izgube v odstotkih, ki jo banka realizira, ko je že uveljavila

zavarovanja za odobren kredit oziroma začela postopek izterjave. Saunders (2000, 217) loči tri vrste modelov merjenja kreditnega tveganja: 1) Kvalitativni modeli: gre za pridobljene informacije od podružnic bank, agencij, ki

proučujejo dejavnike, ki so specifični za kreditojemalca (sloves, velikost in trajanje odnosa, finančni vzvod, nihanje prihodkov, vrednost sredstev, ki jih uporabljamo za zavarovanje kredita (angl. colateral)) in trže dejavnike, ki imajo vpliv na vse kreditojemalce (vključujejo še osebno presojo analitika).

11

2) Modeli kreditnega točkovanja, ki se uporablja ali za izračun verjetnosti neplačila ali za razvrščanje kreditojemalcev v skupine (razrede) z enako verjetnostjo neplačila. Z izbiro in povezovanjem različnih ekonomskih in finančnih značilnosti kreditojemalca spoznamo, kateri dejavniki so pomembni za kreditno tveganje, ovrednotimo pomembnost posameznega dejavnika, lažje izločimo kreditojemalca s previsokim kreditnim tveganjem, pomaga pa nam tudi pri izračunavanju potrebnih rezerv za bodoče izgube. Saunders (2000, 221-224) navaja tri glavne vrste: modeli linearne verjetnosti, logit modeli in analizo linearne diskriminante.

3) Novejši modeli.

12

3 NOVI KAPITALSKI SPORAZUM - BASEL II 3.1 Predstavitev Basla Trenutno veljavni Baselski kapitalski sporazum iz leta 1988 - Basel 1, in njegove dopolnitve v letu 1996, ima naslednje osnovne značilnosti: - Obveza za mednarodne aktivne banke. - Kapitalske zahteve za kreditno tveganje (predpis 1988, uvedba 1989). - Kapitalske zahteve za tržno tveganje (predpis 1996, uvedba 1998).

%8tveganjatržnegavrstotoizazahteve.kap5,12Aaprilagojentveganju

bankekapitaliregulatorn.ustr.kap.Koef

≥−⋅+

=∑

Vir: Financial Stability Institute (2003)

Od leta 1988 dalje se je koeficient kapitalske ustreznosti pri mednarodno aktivnih bankah znatno povečal, kar je dobra stran uvedbe Basla 1 (npr. v Franciji se je kapitalska ustreznost, ki je bila pred uveljavitvijo Basla 1 v povprečju 5 %, povečala na 8 %, kar v bistvu pomeni dvig kapitalske ustreznosti za približno 60 %). Za merjenje tveganj se uporablja relativno enostavna metodologija in je uporabna po vsem svetu (uporablja jo več kot 100 držav). Predstavlja tudi osnovo za vrednotenje trgov.

Pomanjkljivosti Basla 1 (Financial Stability Institute, 2003): - Nezadovoljiva diferenciacija dolžnikov in nasprotnih strank v poslu (predvsem je

problematična skupina, ki ji pripada 100 % utež kreditnega tveganja – t.j. skupina, v katero Basel 1 uvršča večino terjatev bank; npr. vsa posojila prebivalstvu, vsa posojila podjetjem) v odvisnosti od izpostavljenosti kreditnemu tveganju.

- Spodbuja razne špekulacije (npr. 364 – dnevna posojila podjetjem). - Ne prepoznava oziroma definira številnih tehnik za zmanjševanje kreditnega tveganja

(kreditni derivati in listinjenje). - Nekonsistenten z naprednimi tehnikami za upravljanje s kreditnim tveganjem (alokacija

ekonomskega kapitala, RAROC, itd.). - Ne upošteva komponente razvoja oziroma sprememb, ki so se zgodile na trgu v

zadnjem desetletju. Novi kapitalski sporazum oziroma tako imenovan Basel II naj bi zmanjšal prepad med regulativo in tržno prakso in bo v relativno kratkem obdobju v celoti nadomestil stari sporazum iz leta 1988. Zaradi vseh aktualnih gospodarskih in bančnih trendov v Evropi in v svetu, je zato izjemnega pomena, da bomo na te procese pravočasno pripravljeni tudi v slovenskem bančnem prostoru. Obseg oziroma njegova širina se je glede na tistega iz leta 1988 razširila »navzgor« (= tudi na holdinge, ki so v vlogi matičnega podjetja v posamezni bančni skupini) in »navzdol« (= na vse mednarodne prvovrstne banke ne glede na obseg poslovanja). Septembra 1998 je predsedujoči Baselskega komiteja (v nadaljevanju BK), W. McDonough, objavi, da v Basu začenjajo z intenzivnim delom, ki naj bi v dveh letih pripeljal do novega kapitalskega sporazuma, kot nadomestila za starega iz leta 1988.

13

TABELA 1: BASEL II SKOZI ČAS Mesec leto Basel Junij 1999 - BK izda prvi posvetovalni dokument, v katerem je predstavljena tristebrna struktura nove

kapitalske ureditve (A New Capital Adequacy framework - Consultative Paper). November 1999

- Evropska komisija (v nadaljevanju EK) v svojem prvem posvetovalnem dokumentu objavi namero o spremembah evropskih direktiv, ki urejajo področje kapitalske ustreznosti bank in investicijskih podjetij v državah članicah Evropske unije (v nadaljevanju EU).

Januar / Februar 2001

- BK izda drugi posvetovalni dokument o Baslu II (The New Basel Accord), ki podrobno razčlenjuje vse tri stebre nove kapitalske ureditve.

- EK objavi drugi posvetovalni dokument o reviziji kapitalske ureditve v EU (Comission Services' Second Consultative Document on Review of Regulatory Capital for Credit Institution and Investment Firm), katerega vsebina je tesno prilagojena Baslu II.

- Tako BK kot EK načrtujeta uveljavitev novih pravil v letu 2004. April 2001 - BK izvede prvi krog kvantitativne študije učinkov novega kapitalskega sporazuma (QIS) ob

sodelovanju bank in nadzornikov iz številnih držav sveta. Maj 2001 - Drugi krog kvantitativne študije učinkov (QIS 2) se osredotoči na področje operativnega

tveganja. Junij 2001 - BK v okviru razprave v zvezi z drugim posvetovalnim dokumentom prejme na tisoče strani

kritik, pripomb (The New Basel Accord: Comments received on the Second Consultative Package), na podlagi katerih sprejme odločitev glede potrebnih sprememb svojega predloga (Update on the New Basel Capital Accord).

- Zapletenost vsebin Basla II povzroči zamude pri doseganju prvotnih načrtov; tretji posvetovalni dokument je napovedan za začetek leta 2002, končno besedilo novega kapitalskega sporazuma pa za konec istega leta. Predvidena uveljavitev novih kapitalskih pravil je preložena na leto 2005.

November 2001

- Vpliv novih, nekoliko spremenjenih pravil (Potential Modifications to the Committee's Proposals) na izračun kapitalskih zahtev za kreditno tveganje, je testiran v okviru nove kvantitativne študije učinkov (QIS 2.5).

Junij 2002 - BK začne od bank zbirati podatke o izgubah in možnih indikatorjev operativnega tveganja. Julij 2002 - BK se opredeli glede nekaterih sprememb predloga kapitalskega sporazuma (Basel

Committee reaches agreement on New Capital Accord issues), ki naj bi bile vsebovane tudi v končnem besedilu, katerega objava je napovedana za konec leta 2003.

- Potrjen je tudi urnik uveljavitve Bala II in sicer naj bi se nova pravila začela uporabljati v bankah konec leta 2006.

- Tudi EK pozdravi napredek dosežen v Baslu (Commission welcomes significant progress on New Basel Capilat Accord) in obljubi sodelovanje vseh držav članic EU v tretji kvantitativni študiji učinkov.

Oktober 2002

- BK objavi paket dokumentov za izvedbo tretjega kroga kvantitativne študije učinkov (Quantitative Impact Study 3) kot podlage za oblikovanje tretjega posvetovalnega dokumenta glede Basla II.

Drugo četrtletje 2003

- BK izda tretji posvetovalni dokument (Consultative Paper 3). Vsi zainteresirani bodo imeli 90 dni časa za pripombe in komentarje.

- EK izda tretji posvetovalni dokument o evropski direktivi za področje kapitalske ustreznosti. 2004 - BK izda končno verzijo dokumenta "Novi kapitalski sporazum" – Basel II. 2003 / 2006 - Obdobje priprav bank, regulatorjev in nadzornikov širom po svetu na dokončno uveljavitev

priporočil in zahtev Basla II. 2004 - Volitve v EU in širitev EU na 25 držav.

- EK izda osnutek Direktive o regulatornem kapitalu in kapitalski ustreznosti. Pozno 2005 - Banke, ki se bodo odločile za uporabo naprednih pristopov pri merjenju tveganj v okviru

Basla II, morajo eno leto, to je do uveljavitve Basla II, vzporedno uporabljati tudi način določanja kapitalskih zahtev, ki ga predpisuje stari kapitalski sporazum.

31.12.2005 - EK izda končno verzijo Direktive o regulatornem kapitalu in kapitalski ustreznosti. Države članice imajo leto dni časa za prenos vsebine direktive v nacionalno zakonodajo.

Pozno 2006 - Uveljavitev priporočil in zahtev Basla II povsod po svetu. - Uveljavitev Direktive o regulatornem kapitalu in kapitalski ustreznosti v državah EU.

Vir: http://213.250.51.72/html/basel12/07_casovnica/casovnica.htm (2003)

14

3.2 Cilji, namen in pomanjkljivosti Nova pravila za ugotavljanje kapitalske ustreznosti bank naj bi bolje povezala regulativne kapitalske zahteve z dejanskim kapitalom, ki ga banke potrebujejo glede na obseg in tveganost svojih poslov. Osrednji poudarek novega kapitalskega sporazuma je tako na učinkovitejši obravnavi kreditnega tveganja, kapitalskim zahtevam za kreditno tveganje pa so dodane tudi zahteve za operativno tveganje. V večji meri naj bi bile priznane tehnike za upravljanje s kreditnim tveganjem in druge finančne inovacije (npr. kreditni izvedeni finančni instrumenti). Novost v novi kapitalski ureditvi sta dva kvalitativna stebra, regulativni nadzor in tržna disciplina, ki dopolnjujeta kvantitativno ugotavljanje kapitalskih zahtev v prvem stebru. Pri tem naj bi nov sporazum ohranil poslanstvo starega, to je promoviranje varnosti in stabilnosti finančnega sistema. Še naprej naj bi bil usmerjen v izenačevanje konkurenčnih pogojev za poslovanje bank po vsem svetu, obravnavanje bančnih tveganj naj bi bilo po njegovi zaslugi bolj celovito. Raven agregatnega kapitala naj se osredotoča na mednarodno aktivne banke, njegova glavna načela pa naj bi bila uporabna za vse banke, ne glede na raven njihove kompleksnosti oziroma sofisticiranosti. TABELA 2: KLJUČNE SPREMEMBE V KAPITALSKEM SPORAZUMU

Basel I Basel II Metodologija, temelječa na matematičnih formulah. Metodologija, temelječa na internih modelih bank,

regulatornem pregledu in tržni disciplini. Pristop za merjenje kreditnega tveganja, določen v standardu, ustreza vsem bankam ne glede na velikost.

Posamezna banka ima na voljo več pristopov za merjenje kreditnega tveganja, izbrati mora enega.

Slabša diferenciacija komitentov – izračun izpostavljenosti tveganju po sporazumu je slab približek dejanskega tveganja.

Večja diferenciacija komitentov – izračun bolj prilagojen dejanski velikosti; večji pomen na upravljanju s tveganji.

Vir: Financial Stability Institute (2003)

3.3 Kapital banke in kapitalska ustreznost Kapitalska ureditev po novem kapitalskem sporazumu (Baslu II) temelji na treh komplementarnih stebrih: 1. Steber: Minimalne kapitalske zahteve (angl. minimum capital requirements). 2. Steber: Regulativni nadzor (angl. supervisory review). 3. Steber: Tržna disciplina (angl. market discipline). Vsi trije stebri so medsebojno tesno povezani. Regulativni nadzor (2. steber) poskuša zagotoviti, da je proces alokacije kapitala v okviru določanja minimalnih kapitalskih zahtev (1. steber) učinkovit, zanesljiv, pošten in pravilen, medtem ko tržna disciplina (3. steber) predstavlja vzpodbudo za banke in njihova vodstva k transparentnemu poslovanju in skrbnemu obvladovanju tveganj, nadzornike pa k izvajanju nadzora, ki uživa zaupanje s strani javnosti.

15

Z namenom približevanja regulatornega kapitala2 dejanskim tveganje, ki jim je banka izpostavljena, Basel II poleg že obstoječega standardiziranega pristopa za izračun kapitalskih zahtev za kreditna tveganja, v katerega uvaja določene spremembe, merjenje kreditnega tveganja in na njemu temelječ izračun kapitalskih zahtev dopolnjuje z osnovnim in naprednim pristopom temelječim na internih ratingih (osnovni IRB pristop in napredni IRB pristop). Bolj sofisticirani pristop bodo pri bankah z manj tveganim portfeljem in učinkovitimi sistemi za obvladovanje kreditnega tveganja prispevali h kapitalskim olajšavam, kar naj bi bila tudi spodbuda za uporabo in nadaljnji razvoj teh pristopov. 3.3.1 Minimalne kapitalske zahteve Osrednji steber nove kapitalske ureditve definira način ugotavljanja minimalnih kapitalskih zahtev, ki sestojijo iz definicije regulatornega kapitala, mere za izpostavljenost tveganjem ter pravil za določanje višine potrebnega kapitala glede na profil tveganosti banke. Kapitalske zahteve naj bi bile po zaslugi spremenjene metodologije bolj občutljive na različne stopnje kreditnega tveganja v bankah in bolj prilagojene realnosti na finančnih trgih. Poleg že obstoječih kapitalskih zahtev za kreditno in tržno tveganje, novi kapitalski sporazum uvaja še izračun kapitalskih zahtev za operativno tveganje (dodane bodo tudi zahteve za obrestno tveganje v bančni knjigi). Koeficient kapitalske ustreznosti po novem (Banka Slovenije, 2003):

tveganjeoperativnotveganjetržnotveganjekreditnozazahteve.KapKapitalKoeficient

++=

Tudi po novem kapitalskem sporazumu bo minimalni koeficient kapitalske ustreznosti določen v višini 8 %, ki pa je le potrebni, in ne vedno tudi zadostni pogoj za zagotovitev varnega poslovanja banke. 3.3.1.1 Standardizirani pristop Je najenostavnejši izmed treh pristopov za določanje kapitalskih zahtev za kreditno tveganje, ki ni dovolj prilagojen dejanskemu tveganju bank. Temelji na obstoječem pristopu tehtanja terjatev z različnimi utežmi glede na njihovo tveganost. V večji meri priznava uporabo tehnik za zmanjševanje kreditnega tveganja. Standardizirani pristop za izračun kapitalskih zahtev za kreditno tveganje, kot ga določa novi kapitalski sporazum, ohranja relativno enostavnost pristopa, vendar s spremembami, ki naj bi prispevale k večji natančnosti kapitalskih zahtev. Osnovna formula za izračun kapitalskih zahtev za kreditno tveganje ostaja nespremenjena, torej so kapitalske zahteve še vedno opredeljene kot zmnožek tveganju prilagojene aktive in koeficienta minimalne kapitalske ustreznosti, ki bo v Baslu 2 še vedno predpisan v višini 8 %. 2 Regulatorni kapital je kapital, primeren za pokrivanje regulatornih kapitalskih zahtev, izračunan v skladu z regulatornimi pravili in omejitvami.

16

TABELA 3: TEHTANJE PO STAREM IN NOVEM BASELSKEM SPORAZUMU

Standardizirani pristop Baselski sporazum – 1988 Novi kapitalski sporazum Število kategorij tveganja (uteži): 4 (0 %, 20 %, 50 %, 100 %). 5 (0 %, 20 %, 50 %, 100 %,

150 %). Države in državna telesa: Klubski pristop (OECD / ne-

OECD). Zunanji rating (ratingi agencije ali nacionalne izvozne agencije).

Banke in BPD: Vezano na tveganost države (OECD / ne-OECD).

Dve alternativi, vezano na: - Zunanji rating države. - Zunanji rating banke/BPD.

Podjetja: 100 % ne glede na tveganost. Zunanji rating, več uteži.

Vir: Sušnik (2001) Največje spremembe pri uporabi uteži za tehtanje terjatev bank v standardiziranem pristopu v okviru novega kapitalskega sporazuma so strnjeno prikazane v tabeli 3: - Uvaja določanje uteži za tehtanje terjatev na podlagi ratingov zunanjih bonitetnih

agencij, katerih uporabo odobri nadzorna institucija na podlagi izpolnjevanja kriterijev. - Izpostavljenost se še vedno meri v okviru definiranih uteži kreditnega tveganja (0 %,

20 %, 50 %, 100 %) z uvedbo dodatne 150 % uteži za najnižje rangirane dolžnike oziroma najmanj kvalitetne terjatve bank.

- Uteži za tehtanje so določene v okviru glavnih kategorij dolžnikov/terjatev: države (odprava t.i. klubskega pristopa na podlagi OECD članstva (angl. organization for economic co-operation and development), banke, podjetja, zunajbilančne postavke.

TABELA 4: OKVIR ZA TEHTANJE TERJATEV PO PRENOVLJENEM STANDARDIZIRANEM PRISTOPU (BREZ DISKRECIJ)

Bonitetni razredi zunanje bonitetne agencije – ECAI / PRIMER S&P (Ocene tveganosti države nacionalne izvozne agencije – ECA)

Skupina dolžnikov / terjatev

AAA do AA- (1)

A+ do A- (2)

BBB+ do BBB-

(3)

BB+ do B- (4 do 6)

Pod B- (7)

Neocenjene

Države / CB 0 % 20 % 50 % 100 % 150 % 100 % 1.alternativa1 20 % 50 % 100 % 100 % 150 % 100 % 2. alternativa2 20 % A+ do BBB-

50 % 100 % 150 % 50 %

Banke / PSEs

Terjatve pod 3 mesece

20 % 20 % 20 % 100 % 150 % 20 %

MDBs 20 % 50 % 100 % 100 % 150 % 100 % Podjetja 20 % 50 % 100 % BB+ do

BB- 100 %

Pod BB- 150 %

100 %

Majhni dolžniki 75 % Stanovanjske nepremičnine

35 % Terjat. zav. s hipot. Poslovne

nepremičnine 100 %

Rez.<20 % zap. ter

150 % Zapadle terjatve

Rez. ≥20 % zap. ter.

100 %

Vir: Povzeto po The New Basel Capital Accord (2003)

17

Legenda: 1 Merilo je bonitetna ocena države.

2 Merilo je bonitetna ocena banke / PSE. PSEs (angl. public sector entities) Osebe javnega sektorja.

MDBs (angl. multilateral development banks) Multilateralne razvojne banke. Pri ocenjevanju terjatev do držav ne bo več v uporabi tako imenovani klubski kriteriji oz. razločevanje držav na članice in nečlanice OECD (nov sporazum odpravlja obstoječo preferenčno obravnavo nekaterih OECD držav, ki so dejansko bolj tvegane, in hkrati omogoča bolj ugodno obravnavo tistih držav, ki niso članic OECD, vendar pa imajo dejansko nizko tveganje; med slednje spada tudi Slovenija), temveč se bodo namesto tega kriterija uporabljale bonitetne ocene zunanjih bonitetnih agencij ali pa ocene nacionalne izvozne agencije3. V okviru standardiziranega pristopa se bodo lahko uporabili tudi 50 % utež ter 150 % utež za najbolj tvegane države – to so tiste države, ki spadajo po metodologiji S&P v razred z bonitetno oceno pod B- oziroma ki po metodologiji OECD iz leta 1999, ki jo uporablja večina nacionalnih izvoznih agencij, spadajo v zadnji, sedmi razred tveganosti. Stopnja tveganja oziroma utež 0 %4 naj bi bila omejena le na države in državne organe najvišje bonitete (npr. z minimalnim ratingom AA- po S&P). Na terjatev do centralnih bank, Banke za mednarodne poravnave (BIS), Evropske centralne banke (ECB) in Mednarodnega denarnega sklada (IMF) se uporabi stopnja kreditnega tveganja 0 % Ocenjevanje tveganosti bank je v starem kapitalskem sporazumu povezano s tveganostjo držav, v katerih imajo te banke sedež. Za tehtanje vse terjatev do bank s sedežem v OECD državah in kratkoročnih terjatev do bank s sedežem izven OECD držav je dovoljena uporaba 20% uteži tveganja. Dolgoročne terjatve do ne-OECD bank so tehtane s 100 %. Nova kapitalska shema ponuja dve alternativi za tehtanje terjatev do bank: 1) Določitev uteži se navezuje na rating države, v kateri ima banka sedež. Terjatev do bank

naj bi se tehtala z utežjo, ki je za eno stopnjo slabša oziroma manj ugodna od uteži, ki pripada državi glede na njen rating, ob pogoju da bo utež države manjša od 100%, drugače pa bo utež banke enaka uteži države. Npr. če bo utež države 0%, bo utež banke 20 %; če pa bo utež države 150 %, bo utež banke tudi 150 %. Izjema so banke, ki imajo sedež v državah s stopnjo kreditnega tveganja 100 % oziroma 150 % (v tem primeru je stopnja kreditnega tveganja bank enaka stopnji kreditnega tveganja njihovih držav).

2) Navezava uteži na samostojni zunanji rating bank, pri čemer nobena banka ne bi mogla dobiti uteži, manjše od 20 % oziroma bolj ugodne od razvrstitve držav. Neocenjene banke in terjatve do bank z zapadlostjo do treh mesecev (uporaba stopnje kreditnega tveganja 20 % razen pri bankah, ki so ocenjene z B- ali nižje) bodo po tej alternativi deležne ugodnejšega tehtanja kot po prvi. Prav tako kot pri terjatvah do države se bodo lahko ob diskreciji nacionalnega nadzornika za eno kategorijo bolj ugodno tehtale

3 Pod pogojem, da te ocene izpolnjujejo predpisane kriterije (metodologija, zajemanje podatkov, javno dostopne ocene, ipd). 4 Nadzorna institucija lahko dovoli uporabo stopnje kreditnega tveganja 0 % za terjatve v domači valuti do lastne države, pod pogojem, da je terjatev tudi financirana v domači valuti. Tuja nadzorna institucija lahko prav tako bankam v svoji državi dovoli uporabo stopnje kreditnega tveganja 0 % za terjatev do druge države v valuti te države, pod pogojem, da je terjatev tudi financirana v valuti te države.

18

kratkoročne terjatve do bank, ki bodo denominirane in financirane v domači valuti (teoretično to pomeni, da ima banka lahko nižjo (ugodnejšo) stopnjo tveganja do države, kjer ima sedež).

Pri tehtanju terjatev do nevladnih oseb javnega sektorja (PSEs) pa se bodo na podlagi odločitve, sprejete s strani nacionalnega nadzornika, ki bo zavezujoča za vse osebe javnega sektorja v njegovi jurisdikciji, uporabljala izbrana alternativa od dveh, ki bosta na razpolago za tehtanje terjatev do bank (z izjemo prednostne obravnave kratkoročnih terjatev do teh oseb – ni dovoljeno): diskrecijska pravica – terjatev do teh oseb se pod jurisdikcijo, kjer so ustanovljene, lahko obravnavajo kot terjatve do države. Kriterij za takšno odločitev naj bi bila zmožnost financiranja pravnih oseb javnega sektorja (primerljivost z državnim financiranjem). Pri multilateralnih razvojnih bankah (MDBs) pa nacionalni nadzornik ne bo imel pristojnosti izbrati med možnima alternativama, temveč bo utež kreditnega tveganja teh bank v vseh državah odvisna od bonitete posamezne multilateralne banke. Pri mednarodno razvojnih bankah se uporabi stopnja kreditnega tveganja 0 %, če so izpolnjeni določeni kriteriji (večina zunanjih ratingov je AAA, večina delničarjev so države z dolgoročno oceno kreditne sposobnosti AA ali več, zadostna raven kapitala in likvidnosti). Med pomanjkljivosti starega kapitalskega sporazuma lahko nedvomno uvrstimo nezadovoljivo upoštevanje različne bonitete podjetij pri določanju uteži za obravnavanje terjatev do njih. Stari sporazum ne upošteva različne kvalitete podjetij, ampak so vsa podjetja uvrščena v najslabši razred (100 %) ne glede na njihovo dejansko boniteto. Takšen pristop naj bi zamenjala večja uporaba zunanjih ratingov, ki odražajo bolj realistično oceno tveganosti. Standardna utež za tehtanje terjatev do podjetij naj bi še naprej ostala 100%, podjetjem z visoko boniteto (npr. z ratingom AA- po S&P) bi se dodelila utež 20% oziroma 50% za podjetja z visoko boniteto, slabšim podjetjem pa bo lahko nadzornik za neocenjeno podjetje v njegovi jurisdikciji (rating manjši od B-) dodelil utež 150%, če bo presodil, da je stopnja neplačila teh podjetij zelo visoka. Relativno strog kriterij za dodelitev bolj ugodnega 20% tehtanja je posledica dejstva, da obstajajo že med G-10 državami velike razlike v deležih podjetij, ki so rangirani s strani rating agencij. Podobno kot pri bankah tudi pri podjetjih te spremembe pomenijo, da ima podjetje teoretično lahko nižjo (ugodnejšo) stopnjo tveganja do države, kjer ima sedež. Problem bolj ugodne obravnave neocenjenih podjetij (100 %) v primerjavi z najslabše ocenjenimi podjetji (150 % za BB- in nižje): - Dejstvo, da je podjetje neocenjeno, ne pomeni, da je tudi bolj tvegano. - Možnost, da se slaba podjetja odločijo biti neocenjena namesto imeti oceno BB- ali

manj, je eliminirana z diskrecijo nadzornih institucij, da lahko zahtevajo višjo stopnjo kreditnega tveganja (nad 100 %) za neocenjena podjetja, če se to izkaže za potrebno.

Z vidika širših makroekonomskih posledic novega kapitalskega sporazuma je pri obravnavanju tveganosti terjatev bank do podjetja ključna predvsem zagotovitev ustrezne obravnave majhnih in srednjih podjetij5 (SME – angl. small and medium enterprises), ki so 5 Definiciji majhnih in srednjih podjetij naj bi v skladu z novim kapitalskim sporazumom ustrezala podjetja z letno prodajo v vrednosti manj kot 50 mio EUR.

19

pomemben generator ekonomske rasti in delovnih mest. Glede na to, da so v Baslu že objavili svojo namero glede zmanjšanja kapitalskih zahtev za majhna in srednja podjetja v okviru pristopa temelječega na internih ratingih, je moč pričakovati podobne spremembe tudi v novem standardiziranem pristopu (npr. znižanje uteži iz 100 % na 75 % za tehtanje terjatev do teh podjetij). Na novo so v Baslu 2 definirane tako imenovane terjatve do majhnih dolžnikov, ki vključujejo terjatve do prebivalstva, majhnih in srednje velikih podjetij, vendar brez terjatev, zavarovanih s stanovanjsko hipoteko. V okviru slednje izpostavljenosti predlog novega kapitalskega sporazuma predvideva 35 % stopnjo tehtanja na premoženje, zavarovano s hipotekami na stanovanjske nepremičnine (stanovanjske hipoteke), namesto obstoječih 50 %. Medtem ko bo standardna utež za terjatve, zavarovane s hipoteko na (»komercialne«) poslovne nepremičnine, še vedno ostala 100% utež, saj se je v praksi že večkrat izkazalo, da je bilo kreditiranje na osnovi hipotek razlog za nastanek slabih kreditov in posledično izgub v bankah (možna 75 % stopnja kreditnega tveganja na druge terjatve, pri čemer morajo biti izpolnjeni določeni kriterij, npr. celotna izpostavljenost banke do te osebe ali skupine povezanih oseb mora biti manjša od 1 mio EUR). Nova skupina terjatev, so tudi zapadle terjatve z zamudo plačila več kot 90 dni. Pri teh terjatvah bodo uteži kreditnega tveganja vezane na delež oblikovanih posebnih rezervacij za te terjatve. Če bo le ta manjša od 20 %, se bo uporabila 150 % utež, drugače pa se bo uporabila 100% utež. Le izjemoma bo možna tudi 50 % utež. Obravnava zunajbilančnih postavk ostaja v novem predlogu nespremenjena z nekaj izjemami. Sprememb glede uteži so naslednje: - Pri OTC izvedenimi finančnimi instrumenti, pri katerih ne bo več zgornje omejitve v

višini 50 % (ne bo več mogoče uporabljati 50 % uteži za tehtanje terjatev do tistih nasprotnih strank, ki jim glede na njihov rating ustreza višja utež).

- Za kratkoročne potencialne obveznosti z originalno zapadlostjo do 1 leta se uporabi konverzijski faktor 20 % (prej 0 %), ki se naj bi načeloma nanašal na vse »business commitments6«. Konverzijski faktor 0 % se uporabi samo za potencialne obveznosti, ki so brezpogojno preklicne (naj bi se upošteval samo pri tistih potencialnih obveznostih, ki so brezpogojno preklicne ali katerih preklic je avtomatsko povezan s poslabšanjem bonitete dolžnika in ga banka lahko izvrši brez predhodne najave).

- Nad 1 letom se uporabi konverzijski faktor 50 %. - Konverzijski faktor 100 % naj bi se v prihodnje uporabljal tudi za terjatve iz naslova

posojanja vrednostnih papirjev ali izročitve vrednostnih papirjev kot zavarovanje v različnih vrstah repo poslov.

Novost nove kapitalske sheme je vpeljava 150 % uteži za tehtanje najmanj kvalitetnih terjatev oziroma naložb bank, npr. za (Sušnik 2000, 4): - Koncentrirano kreditno izpostavljenost (glede na to, da je kreditna izpostavljenost do

posamezne osebe oziroma skupine povezanih oseb urejena v okviru regulative za veliko

6 Izraz commitments je v direktivi o solventnostnem razmerju kreditnih institucij definiran kot sporazum o posojanju, nakupu vrednostnim papirjev, dajanju garancij in sprejemanju akceptov.

20

izpostavljenost, bi bilo na tem mestu smotrno obravnavati sektorsko ali deželno koncentracijo).

- Izpostavljenost, o katerih ni mogoče pridobiti zadovoljivih informacij. - Institucije z velikim finančnim vzvodom. - Naložbe v delnice in podrejeni dolg slabih podjetij (delničarji so glede na druge upnike

v najbolj podrejenem položaju, kar pomeni večjo verjetnost izgube v primeru stečaja). Po predlogu novega sporazuma banke za določitev tveganja svojih dolžnikov uporabljajo zunanje ratinge, ki so pred tem podvrženi presoji banke o ustreznosti bonitetnih ocen. Torej ne gre za avtomatično uporabo zunanjih ratingov, temveč za preverjanje metodologije in kakovosti teh ratingov tako s strani bank kot s strani nadzornih institucij, ki dovolijo uporabo ratingov agencij za ocenjevanje. Zunanje bonitetne agencije morajo, za priznanje ustreznosti njihovih bonitetnih ocen s strani nadzornika, izpolnjevati naslednje minimalne kriterije (Rubin 2002, 7): - Objektivnost: metodologija za oblikovanje kreditnih ocen (ratingov) mora biti stroga,

sistematična, dosledna, ovrednotena na podlagi preteklih izkušenj. Ocene morajo biti predmet rednih pregledov in morajo biti občutljive na spremembe v finančnem položaju ocenjenega subjekta. Pred uporabo ocen za nadzorne namene bi bilo potrebno zagotoviti vsaj eno leto (zaželeno pa tri leta) dolgo časovno vrsto podatkov in testiranje za nazaj (angl. backtesting).

- Neodvisnost: rating agencija mora biti neodvisna, njena metodologija za oceno bonitete ne sme biti predmet političnih ali ekonomskih vplivov in pritiskov.

- Mednarodna dostopnost oziroma transparentnost: posamične ocene, kot tudi splošna ocenjevalna metodologija, uporabljena s strani rating agencije, morajo biti dostopne domači in tuji zainteresirani javnosti z legitimnimi interesi.

- Razkritje metodologije: rating agencija mora javno razkriti oziroma objaviti svojo ocenjevalno metodologijo, vključno z definicijo neplačila in časovnega horizonta, s čimer naj bi se med drugimi preprečil proces »kupovanja ratingov« ter povečala primerljivost med podeljenimi ratingi. Razkrita naj bi bila tudi matrika prehodov, ki kaže na verjetnost premikov ratingov iz enega bonitetnega razreda v drugega.

- Zadostni resursi: obseg razpoložljivih človeških resursov v rating agencijah mora dopuščati redne stike z najvišjimi in operativnimi ravnmi managementa v ocenjenih podjetjih. Vsak rating mora biti kombinacija kvantitativnega in kvalitativnega pristopa k ocenjevanju.

- Kredibilnost: kredibilnost rating agencij izhaja v veliki meri iz zgoraj naštetih kriterijev in se kaže v zanašanju neodvisnih strank na njihove ratinge.

Naloga nacionalnega nadzornika pri uporabi zunanjih bonitetnih ocen v regulatorne namene pa ne bo le presojanje ustreznosti posamezne zunanje bonitetne agencije (z vidika izpolnjevanja minimalnih kriterijev), temveč tudi objava seznama teh agencij, uskladitev bonitetnih ocen vsake posamezne ustrezne zunanje agencije s kategorijami uteži kreditnega tveganja v standardiziranem pristopu, redno nadziranje in preverjanje kakovosti bonitetnih ocen posamezne zunanje bonitetne agencije ter po potrebi kasneje ponovna uskladitev s kategorijami uteži kreditnega tveganja ter določitev o uporabi tako imenovanih nepooblaščenih ocen (angl. unsolicited ratings) v regulatorne namene. To so tiste ocene, ki jih agencije za ocenjevanje naredijo na podlagi javno dostopnih podatkov (angl. unsolicited

21

ratings - praviloma so te ocene narejene brez zahteve, sodelovanja ali odobritve ocenjevane osebe) in se praviloma ne smejo uporabljati7. Nadzorna institucija lahko objavi listo priznanih agencij in je dolžna razkriti proces priznanja ustreznosti agencij za ocenjevanje kot tudi proces uskladitve ratingov agencij s stopnjami za tehtanje kreditnega tveganja. V primeru obstoja dveh ratingov, se uporabi tisti, ki rezultira v višji stopnji kreditnega tveganja; v primeru obstoja več ratingov, se izmed dveh, ki rezultirata v najnižji stopnji, izbere tisti rating, ki mu pripada višja stopnja za tehtanje kreditnega tveganja. Banke so dolžne razkriti katere ratinge agencije za ocenjevanje uporabljajo in kolikšen delež tveganju prilagojene aktive temelji na ocenah teh agencij, proces uskladitve zunanjih ratingov agencij s stopnjami kreditnega tveganja ter kolikšen delež tveganju prilagojene aktive je zajet v posameznih stopnjah za tehtanje kreditnega tveganja. Problem uporabe zunanjih ratingov – veliko držav nima ocenjevalnih agencij oziroma njihove banke in podjetja nimajo ocene mednarodnih agencij za ocenjevanje (tudi značilno za Slovenijo). Oblikovalci Novega kapitalskega sporazuma se zavedajo te pomanjkljivosti, vendar zaenkrat boljše alternative ni. Kljub temu je nov predlog bolj primeren ob obstoječih kriterijev, temelječih na OECD članstvu, saj zagotavlja večjo diferenciacijo tveganj in posledično omogoča boljše približevanje dejanski izpostavljenosti tveganju. 3.3.1.2 Osnovni IRB pristop Namesto standardiziranega načina merjenja naj bi predvsem bolj sofisticirane banke za merjenje kapitalske ustreznosti uporabljale pristop temelječ na internih ratingih oziroma internih sistemih razvrščanja komitentov, ki naj bi višino regulatornih kapitalskih zahtev bolj približal dejanskemu profilu tveganosti banke. Sofisticirane banke v tem kontekstu niso nujno največje banke, pač pa banke, katerih interni sistemi izpolnjujejo minimalne kvalitativne in kvantitativne standarde in za katere je značilna visoka stopnja diferenciacije kreditnega tveganja. Izpolnjevanje minimalnih standardov in dobre bančne prakse na področju upravljanja s kreditnim tveganjem bo prvi korak na poti k pridobitvi nadzornega soglasja za uporabo internega rating sistema v regulatorne namene. Kot drugo bodo morale banke nadzornike oskrbeti s podatki o izpostavljenosti in ocenah statistik izgube, povezane s temi izpostavljenostmi. Na podlagi podatkov bank o verjetnosti neplačila, kot tudi izgube, povezane z neplačili, bo v končni fazi vsaka izpostavljenost razporejena v »kapitalski razred«. Oblikovanje kapitalske zahteve v skladu s pristopom temelječim na internih ratingih je prikazano na sliki. 7 Lahko se uporabi diskrecijska pravica, vendar se morajo nadzorniki v tem primeru zavedati morebitnih pritiskov ocenjevalnih agencij na podjetja (angl. ratings blackmail), čeprav bi uporaba teh ocen povečala število ocenjenih podjetij.

22

SLIKA 1: POVEZAVA INTERNE BONITETNE OCENE S KAPITALSKO ZAHTEVO

Vir: Sušnik (2001, 7) Cilj IRB pristopa je zajeti resnično ekonomsko tveganje posameznih naložb ali poslov, česar obstoječi standardizirani model za določanje tvegane aktive ne omogoča. Prednosti so predvsem naslednje: - Boljše razlikovanje med razredi tveganj, pokrivanju veliko večjega števila dolžnikov

(velikih in najmanjših, nerangiranih). - Upoštevanju dodatnih faktorjev tveganja (v internih ratingih so vključene informacije,

ki jih rating agencije pri oblikovanju svojih bonitetnih ocen slabo ali sploh ne poznajo). - Spodbujanju nadaljnjega razvoja tehnik za merjenje in upravljanje s tveganji v bankah. Uporaba tega pristopa v nadzorne namene bi pomenila velik korak naprej pri razvoju bankam bolj »prijaznega« nadzora (to je nadzora, ki priznava dolgoletne aktivnosti in napredek bank pri identifikaciji, spremljanju in obvladovanju tveganj). Odgovornost postavlja za upravljanje s tveganjem tja, kamor spada – na banke in njihov management (Sušnik, 2001, 8). Pomanjkljivosti oziroma slabosti IRB pristopa je predvsem vprašanje primerljivosti med internimi rating sistemi v različnih bankah, povezano z njihovo precejšnjo heterogenostjo in vlogo subjektivnih faktorjev, ki so obvezen del presoje vsake bonitetne ocene8. V okviru posamezne skupine izpostavljenosti Basel II določa metodo za izračun kapitalskih zahtev na podlagi vhodnih podatkov (komponente tveganja). Tri komponente tveganja, ki predstavljajo vhodne podatke v IRB pristopu so (Banka Slovenije 2003): - PD - verjetnost neplačila (angl. probability of default) je ocena verjetnosti, ki temelji na

kvantitativnih informacijah (bilance stanja, denarni tok, izkaz uspeha - računovodski izkazi) in kvalitativnih informacijah (ocena vodstva, lastniška struktura, ipd.), da dolžnik ne bo poravnal svoje obveznosti (interni rating). V predlogu sporazuma znaša časovni horizont za oceno PD eno leto.

- LGD - verjetna izguba v primeru neplačila (angl. loss given default) je izražena v odstotku od izpostavljenosti (ob upoštevanju zavarovanja, prednostnih pravic) za vsak posamezni interni rating.

8 Specifični elementi internih sistemov za razvrščanje in njihovo delovanje se med bankami razlikujejo v precejšnji meri (različna kultura, različne izkušnje iz preteklosti, statistično zasnovani sistemi in sistemi, ki temeljijo na presoji, uporaba različne kombinacije kvantitativnih in kvalitativnih faktorjev tveganja).

Izpostavljenost Interna ocena Regulatorni razred Kapitalska zahteva

Ocena tveganja banke temelječa

na internem rating sistemu

23

- EAD - izpostavljenost od neplačilu (angl. exposure at default) izraža dejavnik odvisnosti velikosti izgube od zneska izpostavljenosti banke v trenutku neplačila (praviloma enaka nominalnemu znesku, v primeru odprtih kreditnih linij pa je potrebno upoštevati tudi pričakovane prihodnje odlive iz naslova neizkoriščenega dela kreditne linije).

Potek IRB pristopa (Financial Stability Institute 2003, 7): 1) Razvrščanje naložb glede na tip izpostavljenost: države, banke, podjetja, majhni

dolžniki, kapitalske naložbe, posebni posojilni aranžmaji, listinjene. Te izpostavljenosti izvirajo iz bančne knjige (angl. Banking book).

2) Pripisovanje verjetnosti neplačila za posamezni bonitetni razred in izgube v primeru neplačila ter prilagajanje izpostavljenosti za posamezno naložbo; nato izračun uteži na podlagi komponent tveganja in izračun tveganju prilagojene aktive.

3) Izračun višine kapitala, potrebne za kritje tveganj. Glavne značilnosti osnovnega IRB pristopa: - Primeren za banke z razvitim sistemom za merjenje in upravljanje kreditnega tveganja,

ki stroške uvajanja IRB pristopa lahko nadomestijo s kapitalskimi olajšavami, ki naj bi bile rezultat uporabe tega pristopa.

- Banke morajo svoje izpostavljenosti uvrstiti v osem skupin izpostavljenosti, kot jih definira Basel II (države, banke, podjetja, majhni dolžniki, majhna in srednje velika podjetja, lastniški instrumenti v bančni knjigi, naložbe v povezane osebe, trgovalna knjiga).

- Pri tem pristopu banka sama oceni PD, medtem ko LGD (osnovo predstavljajo značilnosti transakcije z upoštevanjem obstoja in vrste zavarovanja) in EAD oceni z uporabo standardiziranih pravil, ki jih postavi nadzorna institucija.

- Banka bo morala, če bo hotela uporabljati osnovni IRB pristop, pred njegovo dejansko uporabo vsaj dve leti izračunavati PD, temu pa bo sledilo še triletno predhodno obdobje.

- Osnovni IRB pristop bo zagotovil 2-3 % znižanje tveganju prilagojene aktive.

3.3.1.3 Napredni IRB pristop Razlika med osnovnim IRB in naprednim IRB pristopom: - Gre za najbolj kompleksni pristop. - Primeren je za banke z najbolj razvitim sistemom za merjenje in upravljanje s kreditnim

tveganjem. - Banke morajo svoje izpostavljenosti uvrstiti v enajst skupin izpostavljenosti, kot jih

definira Basel II (države, banke, podjetja, majhni dolžniki, majhna in srednje velika podjetja, lastniški instrumenti v bančni knjigi, naložbe v povezane osebe, trgovalna knjiga, listinjenje, posebni posojilni aranžmaji, odkupljene terjatve).

- Banka sama oceni PD, LGD in EAD na podlagi trdnih podatkov in analiz, ki jih je moč preverjati tako v banki kot s strani nadzorne institucije.

- Pri naprednem IRB pa bo morala zagotoviti podatke za izračun PD, LGD in EAD za minimalni dve leti nazaj, temu pa bo sledilo petletno obdobje. V predhodnem obdobju bo morala banka zadovoljiti vse pogoje za uporabo IRB pristopov.

- Napredni pristop pa bo dovolil znižane višine kapitala za maksimalno 10 % v primerjavi z osnovnim IRB pristopom.

24

3.3.1.4 Kreditni modeli Kreditni modeli predstavljajo naslednji korak v merjenju kreditnega tveganja (najnaprednejši pristop). Hkrati pa je to najnovejši pristop k merjenju kreditnega tveganja, ki je še vedno v fazi razvoja. Trenutno še vedno številne omejitve pri uporabi kreditnih modelov (podatkovne omejitve, omejitve pri preverjanju točnosti modelov, razlike v rezultatih različnih kreditnih modelov). Basel podpira nadaljnji razvoj kreditnih modelov, vendar hkrati ugotavlja zgoraj omejene ovire za vključitev teh modelov v sklop za izračun kapitalskih zahtev. Uporaba kreditnih modelov v praksi (tudi na razvitih finančnih trgih) še ni zaživela v tolikšni meri, da bi bilo modele mogoče uporabljati za zanesljive napovedi potencialnih izgub iz naslova kreditnega tveganja. 3.3.2 Regulativni nadzor Sestavni del nove kapitalske sheme je tudi regulativni nadzor nad kapitalsko ustreznostjo bank oziroma preverjanje s strani nadzornikov, ali banke korektno ocenjujejo ter upravljajo s tveganji, ki so jim izpostavljene pri svojem poslovanju. Čeprav ta steber vsebuje veliko diskrecijskih, torej subjektivnih elementov, ga je potrebno razumeti kot kritičen, kvalitativen dodatek prvemu, bolj kvantitativnemu stebru za določanje kapitalskih zahtev. Predstavljal naj bi formalizacijo obstoječih nadzornih praks na področju nadzora kapitala in kapitalske ustreznosti bank. 3.3.2.1 Namen in načela regulativnega nadzora Namen drugega srebra je zagotoviti, da bodo banke razpolagale s kapitalom, ki ustreza njihovi tveganosti in poslovni strategiji. Cilj nadzornikov pri preverjanju kapitalske moči bank in njihove strategije na tem področju je zagotoviti, da je obseg kapitala skladen s tveganostjo njihovega celotnega poslovanja. 8 % koeficient kapitalske ustreznosti je namreč potreben, ne pa vedno zadosten pogoj za zagotovitev varnega poslovanja banke. Sprotno preverjanje primernosti ravni kapitalske ustreznosti naj bi poleg tega omogočilo dovolj zgodno nadzorno ukrepanje v primerih, ko kapitalska strategija banke ne bi v zadostni meri pokrivala apetitov banke k prevzemanju tveganj (Sušnik 2001, 12)9. Minimalni standardi, ki naj bi se jih nadzorniki posluževali pri ocenjevanju kapitala v okviru nove kapitalske sheme, naj bi izhajali iz revizije obstoječih tehnik nadzora, njihovih nadgraditev oziroma dopolnitev ter razvoja novih pristopov, temelječih na bančni praksi in izkušnjah. 9 Pri preverjanju kapitalske ustreznosti v bankah si nadzorniki pomagajo s formaliziranim sistemom rangiranja bank (kot npr. CAMEL - je metoda, uporabljena za izvajanje kontrole bančnega poslovanja v okviru pregledov v bankah, ki se osredotoča na pet glavnih področij poslovanja banke: C - capital, A-assets, M-management, E-earnings, L-liquidity), primerjavami s peer grupami (je skupina bank s podobnimi karakteristikami; najpogostejši kriterij za razdelitev bank v peer grupe je njihova velikost), presojo ustreznosti procesov obvladovanja tveganja ter napovedovanjem prihodnjega finančnega položaja banke (na podlagi različnih scenarijev).

25

Z novim kapitalskim sporazumom bo morala banka zagotavljati kapital za kritje vseh materialnih tveganj. V okviru prvega stebra Basla II bo banka z bolj ali manj sofisticiranimi sistemi za merjenje tveganj izračunavala regulativni kapital za kreditno, operativno in tržno tveganje. Banka pa je izpostavljena pri svojem poslovanju tudi drugimi tveganji. Tveganja, ki jih pokriva drugi steber, lahko združimo v tri skupine (Kovač 2003, 1): - Tveganja, ki niso v celoti zajeta v prvem stebru (npr. tveganje koncentracije pri

kreditnem tveganju - pojavlja v različnih oblikah (v naložbah, virih)). - Tveganja, ki sploh niso upoštevana v prvem stebru (npr. obrestno tveganje iz naslova

bančnih postavk, poslovno in strateško tveganje, likvidnostno tveganje). - Tveganja zunanjih dejavnikov (npr. tveganje iz naslova poslovnih ciklov). Vsebina stebra II je definirana s štirimi osnovnimi načeli regulatornega nadzora: 1) Banka mora biti sposobna oceniti in vzdrževati kapital, ki ustreza tveganjem, ki jim je

izpostavljena: - Sofisticiranost sistema ocenjevanja tveganj in izračunavanja kapitalskih zahtev v

bankah bo odvisna od kompleksnosti aktivnosti banke (banke s bolj sofisticiranimi produkti naj bi uporabljale tudi bolj sofisticirane metode merjenja tveganj).

- Ustrezen sistem ocenjevanja kapitalske ustreznosti mora zajemati naslednje elemente: • Uprava banke je odgovorna za nadzor in vzpostavitev ustreznih politik in

postopkov za prepoznavanje, merjenje, kontroliranje in nadziranje vseh materialnih tveganj (vsaj kreditno, tržno, operativno, obrestno, likvidnostno).

• Banka mora glede na tveganje, ki se mu izpostavlja, zagotavljati ustrezno višino kapitala.

• Banka mora glede na strategijo in poslovni načrt postaviti ciljno kapitalsko ustreznost10, kateri mora slediti.

• Banka mora zagotoviti ustrezne notranje kontrole, preglede in revizijo. - Uprava banke mora oblikovati strateški plan, s pomočjo katerega bolj učinkovito

predvideva in se prilagaja spremembam. Le - ta mora vsebovati: ciljno kapitalsko ustreznost, kvantitativno in kvalitativno opredelitev zunanjih kapitalskih virov ter pričakovano kapitalsko zahtevo in porabo.

- Pomembna novost nove kapitalske regulative je redno izvajanje stres testov (angl. stress testing) oziroma testov občutljivosti na izjemne situacije. Izbrani kapitalski cilji morajo upoštevati poslovne cikle in vzdrževati rezultate stres testov rahle recesije. Stres testi morajo postati sestavni del ocenjevanja kapitalske ustreznosti v vsaki banki. Tako se bo ublažil problem procikličnosti in regulativni kapital bo postal z uporabo naprednejših pristopov bolj občutljiv na tveganja, ki se jim izpostavlja posamezna banka. Približevanje regulatornega kapitala ekonomskemu bo sicer pripomoglo k večji ekonomski učinkovitosti poslovanja bank, po drugi strani pa bo povečana občutljivost kapitala na tveganje povzročila nihanje regulatornega kapitala zaradi poslovnih ciklov11 (Kovač 2003, 1-2).

10 Banka mora upoštevati: zahtevani minimalni koeficient kapitalske ustreznosti, kapitalsko ustreznost konkurence, pričakovanja lastnikov, partnerjev in rating agencij, koncentracijo kreditnega in drugih tveganj, druge kvalitativne in subjektivne dejavnike, formalno modeliranje in analizo tveganj. 11 Poslabšanje bonitete dolžnikov v času recesije vpliva na večje kapitalske zahteve, kar običajno vodi do zmanjšanja kreditne aktivnosti bank in poglobitve recesije. Nadzorniki naj bi na tem mestu odigrali pomembno vlogo, saj bi z moralnim prepričevanjem in ustreznim ukrepanjem zagotovili, da banke pri oceni kapitala upoštevajo tudi tveganje iz naslova poslovnih ciklov.

26

2) Nadzorniki morajo preverjati interne ocene kapitalske ustreznosti ter ustreznost obsega kapitala glede na tveganost bančnega poslovanja: če navedeni procesi v banki niso ustrezni, morajo nadzorniki ukrepati (Kovač 2003, 2-3):

- Nadzorniki morajo oceniti, ali je obseg kapitala primeren glede na profil tveganosti banke. Oceno o ustrezni višini kapitalske ustreznosti bodo nadzorniki podali na podlagi pregleda procesa ocene kapitalske ustreznosti, kvalitete kapitala, postopkov upravljanja s tveganjem in kontrolnega okolja. Redno bodo morali preverjati, ali banka pri uporabi naprednih pristopov izračuna kapitala in tehnik za zmanjševanje kreditnega tveganja (CRM) izpolnjuje zahteve in minimalne standarde, predpisane v okviru prvega stebra.

- Ocena regulatornega kapitala temelji na oceni tveganj. Nadzorniki bodo preverili ali banka ustrezno ocenjuje tveganja, kako upravlja s tveganji in kakšna je kvaliteta notranjih kontrol. Predmet pregleda bodo postopki in metode za merjenje tveganj, pri čemer je pomembno, da banka metode, ki jih uporablja pri oceni kapitala, uporablja tudi pri dejanskem upravljanju s tveganji. V okviru pregleda bodo nadzorniki preučili proces izvajanja stres testov, njihove rezultate in vpliv na ciljno kapitalsko ustreznost.

- Pregled v banki bo obsegal tudi pregled kontrolnega okolja oziroma sistema poročanja in informiranja vodstva banke. Kvalitetna poročila so tista, ki vodstvu banke omogočajo oceniti obseg in trend tveganja in njegov vpliv na kapital ter občutljivost in upravičenost ključnih predpostavk, uporabljenih v procesu ocene kapitala. Pomembno je, da vodstvo banke na podlagi poročil lahko oceni (ne)ustreznost obstoječega obsega kapitala in bodoče kapitalske potrebe. Nadzornike bo tudi zanimalo, kako se je v preteklosti vodstvo banke odzvalo na spremembe o tveganju.

- Nadzorniki bodo redno pregledovali izpolnjevane zahteve in minimalne standarde iz prvega in tretjega stebra. Če bodo banke želele za namen izračuna regulatornega kapitala izkoristiti prednosti internih metodologij, CRM tehnik in listinjenja, bodo morale izpolnjevati vrsto kvantitativnih in kvalitativnih zahtev, vključujoč minimalne standarde upravljanja s tveganji in razkritja podatkov. Nadzorniki bodo še pozorni na uporabo vseh tistih instrumentov, ki v okviru prvega stebra prinašajo kapitalske olajšave. Pri pregledu izpolnjevanja minimalnih standardov lahko pričakujemo, da bosta dobila pomembno vlogo tudi služba notranje revizije in zunanji revizorji.

- Nadzorniki bodo pri tem uporabljali tradicionalne metode nadzora pregledi v banki, off-site nadzor, sestanki z upravo banke, pregledi dela notranjih in zunanjih revizorjev, redno poročanje.

- Na koncu pregleda bodo morali nadzorniki podati oceno o kapitalski ustreznosti banke. Ugotoviti bodo morali: • Ali je obseg kapitala banke ustrezen glede na njene aktivnosti in tveganja, ki se

jim izpostavlja (ali ciljna kapitalska ustreznost, ki si jo je banka izbrala in jo vzdržuje, ustreza tveganosti banke, praksi upravljanja s tveganji in poslovnemu okolju).

• Ali je obseg (kapitala in kapitalske ustreznosti) ustrezno nadzorovan s strani uprave (višjega managementa).

• Ali je sestava (struktura) kapitala ustrezna glede na vrsto (naravo) in obseg bančnega poslovanja.

27

3) Banke morajo vedno poslovati nad regulativnim kapitalskim minimumom. Nadzorniki lahko zahtevajo povečanje minimalnega količnika kapitalske ustreznosti:

- Ne glede na to, da kapitalski sporazum predpisuje le minimalne kapitalske zahteve nadzorniki pričakujejo, da banke poslujejo s kapitalskim količnikom nad regulatornim minimumom. Kapitalska rezerva je v banki običajno zelo zaželena bodisi iz več razlogov (Financial Stability Institute 2003, 16-17): • Konkurenčni razlog (npr. če banka želi doseči rating AA, potem mora količnik

kapitalske ustreznosti znašati 10 %, od tega prvi steber najmanj 6 %). Prvovrstne mednarodne banke danes poslujejo s kapitalsko ustreznostjo od 10 % do 12 %.

• Zunanji rating agencij (banka, ki ima kapitalsko rezervo, je običajno deležna boljše ocene s strani rating agencije, kar ji omogoča dostop do cenejših virov na kapitalskem trgu).

• Potrebna je za pokrivanje tveganj, ki so za banko specifična in niso zajeta v izračunu, v okviru prvega stebra.

• Višina kapitalske rezerve med bankami se razlikuje in je v veliki meri odvisna tudi od trga financiranja. Za banko, ki se financira na kapitalskem trgu, je višina kapitalskega količnika pomembna in bistveno vpliva ne ceno virov. Pri banki, ki se večinoma financira pri malih vlagateljih, to je z zbiranjem depozitov od javnosti, pa kapitalski količnik minimalno ali sploh ne vpliva na ceno virov oziroma depozitov.

• Operativni razlogi: običajno nihanje obsega poslovanja ima za posledico nihanje količnika kapitalske ustreznosti, pri čemer lahko padec kapitalske ustreznosti pod regulatorni minimum pripelje do nezaželenih ukrepov nadzornika in poslovnih partnerjev.

• Kapitalska rezerva lahko v neugodnih tržnih razmerah začasno odloži potrebno dokapitalizacijo in banko reši pred morebiti dragimi poslovnimi potezami.

- Pri odločitvi o povečanju minimalne kapitalske ustreznosti nadzorniki upoštevajo vrsto dejavnikov. Te je mogoče zajeti v tri skupine: • Dejavniki, ki se nanašajo na tveganje, ki ni v celoti zajeto v I. stebru (npr. pravno

tveganje, tveganje koncentracije, delno operativno tveganje, idr.). • Dejavniki, ki niso upoštevani v I. stebru. • Zunanji dejavniki (npr. pomembnost banke na domačem in mednarodnem

finančnem trgu).

4) Nadzorniki morajo ukrepati takoj, ko se pojavi možnost, da kapital banke pade pod raven, ki je ocenjena za ustrezno.

- Kadar je ogrožena kapitalska ustreznost banke, mora nadzornik takoj ukrepati, pri čemer mora, glede na vir ogrožanja, izbrati ustrezen ukrep. Ukrepanje nadzornikov je lahko opredeljeno v zakonu, v nacionalnih politikah ali na podlagi "case by case" analize. Pod ukrepanje nadzornika se razume tudi moralno prepričevanje banke, da izboljša kapitalsko pozicijo. Pomembno je, da ima nadzornik diskrecijsko pravico pri izbiri ukrepov. Vrste ukrepanja nadzornikov (Financial Stability Institute 2003, 17).: • Povečanje nadzora banke. • Zahteva, da banka izboljša interni proces ocene kapitala oziroma postopkov

upravljanja s tveganji.

28

• Zahteva, da banka pripravi in izvede sanacijski program kapitala (v smislu dokapitalizacije, zmanjšanja rasti poslovanja, zmanjšanja naložb, umik iz določenih poslovnih področij, dezinvestiranje določenih kapitalskih naložb).

• Omejitev posameznih aktivnosti banke, običajno tiste najbolj tvegane (npr. združitve in pripojitve, različne vrste investicij, omejitve izplačila dividende).

• Zahteve po zamenjavi uprave banke. - Baselski komite poudarja, da v primeru ogroženosti kapitalske ustreznosti, povečanje

kapitala ni vedno najboljša rešitev bančnih težav. Treba je namreč odpraviti vzroke, ki so pripeljali do nastale situacije. Se pa je treba zavedati, da npr. izboljšave procesov upravljanja s tveganji običajno terjajo več časa, zato je smiselno zahtevati začasno povečanje kapitala, dokler banka procesov upravljanja ne izboljša.

3.3.2.2 Vloga nadzornih institucij V praksi bo regulativni nadzor odvisen od številnih faktorjev, kot so izkušenost in kvaliteta managementa banke, nagnjenost banke k prevzemanju tveganj, pretekla uspešnost na področju upravljanja s tveganji ter ustreznost sistemov za upravljanje s tveganji in mehanizmov internih kontrol. Ob predpostavki, da bo koncept regulativnega nadzora uspešno vgrajen v novo kapitalsko ureditev, je potrebno zagotoviti njegovo učinkovito praktično delovanje. To je mogoče le ob razumevanju dveh tesno povezanih, a hkrati nasprotujočih si pojmov – nadzora in regulative (Sušnik 2001, 12-13)12. Nadzor je precej bolj delovno intenziven od regulative, saj zahteva veliko število dobro usposobljenih in izkušenih nadzornikov. Medtem ko daje shema za merjenje tveganja iz starega kapitalskega sporazuma relativno objektivne rezultate, ki jim je težko oporekati, regulativni nadzor od nadzornikov terja odločitve na podlagi presoje, ki jih je zaradi subjektivne narave procesa njihovega oblikovanja težavno zagovarjati. To še posebej velja za primere, ko bi nadzorniki zahtevali od bank višji koeficient kapitalske ustreznosti od minimalno zahtevanega ali takšnega, ki bi ga banke s stroškovnega vidika še lahko prenesle. Subjektivna in diskrecijska narava regulativnega nadzora predstavlja problem prav tako z vidika ohranjanja mednarodne enotnosti pri uporabi kapitalskih standardov v bankah z vsega sveta. Nadzorniki bi namreč lahko za svoje domače banke uporabljali milejše zahteve z namenom izboljšanja njihovega konkurenčnega položaja nasproti bankam v tujini. Čim večjo vlogo bo dobil regulativni nadzor v končni različici kapitalske sheme, tem manj pomemben bo postal baselski koeficient kapitalske ustreznosti kot mednarodno sprejeta mera za oceno kapitalske moči bank. Večjo skladnost pri uporabi kapitalske regulative v praksi bi lahko dosegli z določitvijo glavnih načel, ki bi jih morali pri delu spoštovati nadzorniki, in s t. i. "peer review-i" oz. pregledi delovanja nadzornega sistema v določeni

12 Regulativa pomeni določanje natančnih pravil in spremljanje njihovega izpolnjevanja. Nadzor pa poskuša vplivati na delovanje bank prek predpisovanja splošnih navodil in priporočil. Nadzorniki se pri spremljanju poslovanja bank opirajo na lastno presojo, temelječo na poznavanju in poglobljenem razumevanju razumevanju razmer v banki, zato je nadzor fleksibilen, individualen in participativen. Fleksibilnost in individualnost pomenita prilagajanje regulatornih standardov specifičnim okoliščinam v vsaki banki, participativnost pa poudarja dialog med nadzorniki in bančnim managementom. Prav premajhna vključenost bank oziroma njihovega vodstva v nadzorni proces v večini držav je botrovala neuspehu kapitalskega sporazuma glede regulativnega nadzora v preteklosti.

29

državi s strani skupin nadzornikov iz različnih drugih držav. Praktična uveljavitev regulativnega nadzora bo tako v večini razvitih, še bolj pa razvijajočih se državah, zelo težka naloga. Zahtevala bo precejšnje povečanje obstoječih nadzornih kapacitet, nadaljnje izobraževanje in usposabljanje nadzornikov, pa tudi splošno politično podporo, ki je predpogoj za to, da se nadzoru podeli mandat neodvisnosti in svobode diskrecijskega odločanja (Sušnik 2001, 13). 3.3.3 Tržna disciplina Tržna disciplina je tretji steber novega kapitalskega sporazuma. Predstavlja celovito zaokrožitev prvih dveh stebrov in zahteva aktivno vlogo tržnih udeležencev, ki preko svojih poslovnih odločitev nagrajujejo banke, katerih poslovanje je pregledno in kaznujejo "nedisciplinirane" banke. V osnovi bo banka zadovoljevala zahteve tretjega stebra z javnimi razkritji določenih podatkov in informacij o svojem poslovanju. Zaradi tega bodo imele banke že v izhodišču velik interes poslovati z veliko stopnjo varnosti, preglednosti, predvsem pa zdravo kapitalsko podlago, s pomočjo katere se bodo lahko ubranile izgub, ki bi nastale zaradi izpostavljenosti različnim tveganjem. Učinkovita javna razkritja določenih podatkov krepijo tržno disciplino ter hkrati omogočajo tržnim subjektom učinkovito ocenjevanje kapitalske ustreznosti bank. Za banke pomeni slednje odločilno smernico pri treh bistvenih točkah strateškega načrtovanja poslovanja: varnost, transparentnost in učinkovitost. Javna razkritja podatkov bodo tržnim udeležencem omogočila oceno ključnih vidikov naslednjih področij poslovanja posamezne banke: obseg implementacije novega kapitalskega sporazuma v bančnih skupinah, kapital in kapitalska ustreznost, izpostavljenost tveganjem in razvitost tehnik ocenjevanja tveganja ter upravljanje s tveganji kot predmet različnih managerskih procesov v banki. Te vrste razkritij bodo še zlasti pomembne v tistih bankah, ki bodo zaradi uporabe internih metodologij za izračun kapitalskih zahtev upravičene do določenih olajšav. Poleg številnih kvantitativnih podatkov (računovodski izkazi, bonitetne informacije, ipd.) bo morala banka razkrivati politiko in cilje upravljanja s tveganjem za vsako področje tveganja (kreditno tveganje, tržno tveganje, operativno tveganje, idr.). 3.3.3.1 Zagotavljanje ustreznih javnih razkritij Novi kapitalski sporazum bo podrobno obravnaval pristojnosti nadzornikov pri zagotavljanju ustreznih razkritij tako z vidika vsebine kot tudi obsega. Nadzorniki bodo imeli v prid varnega in transparentnega bančnega okolja pravico zahtevati od finančnih institucij, da poslujejo na varen in pregleden način, kar bodo spremljali z zahtevanimi informacijami v rednih regulatornih poročilih bank. Nekatera ali celo vsa poročila bodo nadzorniki lahko posredovali tudi javnosti, če bodo menili, da so pomembna za krepitev tržne discipline. Javno razkritje podatkov ne bo samo predmet nekega predpisa nadzorniške institucije ampak predvsem priložnost, da banka prouči svoj poslovni proces z vidika prednosti in

30

slabosti svojih javnih razkritij. To pomeni, da bo morala banka do javnih razkritij zavzeti strateško stališče – morala bo vzpostaviti formalno ter s strani uprave odobreno poslovno politiko razkritij, katera bo vsebovala cilje in strategijo banke na področju javnih razkritij podatkov z vidika njenega finančnega stanja in poslovanja (morala bo tudi implementirati interni proces ocenjevanja ustreznosti in pogostosti svojega razkrivanja podatkov). Prisotnost nadzorniške institucije pri ocenjevanju, ali je poslovna politika javnih razkritij posamezne banke skladna z njenim delovanjem v praksi ter ocenjevanje ustreznosti formalne poslovne politike ter upravljanja banke z javnimi razkritji njenih podatkov (Rotovnik 2003, 3). Pojavi se tudi vprašanje morebitnega neizpolnjevanja zahtev po razkritju podatkov, ki je zanimivo tako za banke kot tudi za nadzornike. Predvideno je, da se bodo odkloni od uveljavljene prakse reševali na dva načina. Prvi je bolj kvalitativne narave in predvideva stalno krepitev statusa priporočil o razkritjih s strani Baselskega komiteja oziroma nacionalnih nadzornikov. Drugi način je bolj kvantitativne narave, saj se bo z ustreznim odgovorom nadzorniške institucije neposredno odrazil na poslovanju banke. Kot primer vzemimo situacijo, kjer bo določeno razkritje podatkov uvrščeno v kvalifikacijske kriterije za uporabo želene metodologije izračuna kapitalske zahteve. Če banka kljub temu podatkov ne bo hotela razkriti, bo kot sankcija nadzorniške institucije13 predvidena prepoved uporabe želene metodologije. 3.3.3.2 Učinkovitost in pogostost javnega razkrivanja podatkov Pomisleki, da se bo preveč poročil odrazilo v preveliki zasičenosti uporabnikov z informacijami ter pomisleki glede poenotenosti podatkov, ki naj bi jih banke razkrivale, so vsekakor tehtni, zato so kreatorji tretjega stebra razdelili razkritja na (Rotovnik 2003, 4): - Osnovna razkritja so tista, ki vsebujejo ključne podatke za vse banke in so potrebne za

minimalno delovanje tržne discipline. - Dodatna razkritja pa so v nasprotju z osnovnimi pomembna le za nekatere banke in so

odvisna od narave izpostavljenosti banke določenemu tveganju, njene kapitalske ustreznosti ter metod, ki jih uporablja za izračun kapitalskih zahtev.

Zlasti velike in najbolj sofisticirane mednarodne banke bodo morale pripraviti natančno listo osnovnih in dodatnih podatkov, ki jih bodo javno razkrivale v okviru tretjega stebra (takšna razkritja se ne smejo obravnavati kot razkritja sekundarnega pomena ali celo kot opcijska razkritja zato, ker morajo vsebovati ključne informacije za uveljavljanje in vzdrževanje tržne discipline z vidika te banke). Pri tem se bodo vse informacije, ki bodo predmet razkritja v neki banki, presojale po tako imenovanem »konceptu bistvenosti«14 - varovalka, ki bo tržnim udeležencem dejansko omogočila pravilno ovrednotenje profila tveganosti posamezne banke. Kako se bodo predvidoma izvajala razkritja podatkov – pogostost razkrivanja: - Razkritja naj bi se izvajala na polletni osnovi.

13 Narava konkretnih sankcij bo odvisna tudi od pravnih možnosti, ki jih bodo imeli na voljo nadzorniki (mehanizmi: »moralno prepričevanje«, dialog z upravo banke, formalni opomini, finančni glob). 14 Informacija se bo štela kot bistvena takrat, če bi se njena opustitev ali namerno napačno prikazovanje lahko odrazila v napačni oceni oziroma odločitvi njenega uporabnika (tržnega udeleženca).

31

- Če bo šlo za zadeve širšega značaja (kot so recimo razkritja v zvezi z upravljanjem s tveganjem, poslovne politike, opisov sistema poročanja, ipd), naj bi se podatki razkrivali enkrat na leto.

- Velike mednarodne banke naj bi razkrivale podatke o kapitalskih zahtevah na četrtletni osnovi.

- Pomembno je vedeti, da se razkritja nanašajo na konsolidiran nivo bank v skupini, kar pomeni, da posameznim bankam v skupini ni potrebno izpolnjevati zahtev tretjega stebra. Kljub temu pa imajo likalni nadzorniki pravico zahtevati določena poročila tudi od bank, ki tvorijo konsolidiran del skupine.

3.3.3.3 Ohranjanje zaupnosti podatkov Bančni sektor pri zahtevah tretjega stebra najbolj skrbi, da bodo primorani razkrivati zaupne podatke in podatke, ki bi ogrozili njihov konkurenčni položaj. Kljub temu pa Baselski komite meni, da meja med želenimi razkritji in zaščito zaupnih in konkurenčnih podatkov obstaja, kar pomeni, da se bankam ni treba bati za nevarnost razkrivanja zaupnih podatkov. Baselski komite trdi, da jim je uspelo določiti pravo razmerje med ustrezno stopnjo razkritij ter zaščito zaupnih podatkov. V redkih primerih se sicer lahko zgodi, da bi javno razkritje določenih podatkov ogrozilo položaj banke s stališča zaupnosti podatkov. Takrat banka podatka ne bo dolžna razkriti v celoti ampak le kot splošno informacijo, dopolnjeno z ustrezno razlago, zakaj podatki niso podrobneje prikazani. Ta izjema se ne nanaša na zahteve po razkritjih, ki jih že urejajo računovodski standardi (Rotovnik 2003, 5). 3.3.3.4 Priporočila in zahteve za razkrivanje podatkov Tretji steber vsebuje natančna navodila o vsebini in obliki razkrivanja podatkov. V predlogih Baselskega komiteja je podana vrsta praktičnih primerov poročil za ohranjanje primerljivosti podatkov med posameznimi bankami ter olajšanje dela uporabnikom razkritih podatkov. Seveda pa imajo banke pravico izdelati tudi svojo obliko poročil ter jih javnosti predstaviti v uporabniku prijaznejši obliki, kot so na primer črtni, stolpčni ali tortni grafikoni. Razkritja v okviru tretjega stebra temeljijo na štirih osnovah, ki so potrebne za primerno oceno banke s strani tržnega udeleženca (Rotovnik 2003, 6): 1) Obseg implementacije novega kapitalskega sporazuma v bančnih skupinah je

najnovejša kategorija razkritij. Dodali so jo, ker se je pokazala potreba po poučenosti tržnih udeležencev o tem, kako novi kapitalski sporazum sploh vpliva na bančno skupino ter kako se obravnavajo posamezne pravne enote bančne skupine.

2) Kapital, ki odraža varovanost banke pred potencialnimi izgubami, izhajajočimi iz njenega profila tveganosti (razkritja o naravi, sestavinah in lastnostih kapitala, razkritja o inovativnih, kompleksnih in hibridnih kapitalskih instrumentih).

3) Izpostavljenost tveganju, ki vsebuje informacije o tveganjih, s katerimi se banka sooča, ter metodami ocenjevanja teh tveganj.

4) Kapitalska ustreznost, ki povezuje prejšnji dve točki v smiseln kontekst. Pri vsakem elementu se razkritja delijo na kvalitativna in kvantitativna, kar je uveljavljena sistematična shema na vseh nivojih razkritij, ne glede na njihovo globino.

32

3.3.3.5 Javna razkritja in moralni hazard v bančništvu Namen učinkovite tržne discipline je zmanjševanje pretiranega izpostavljanja tveganju s strani bank. Tržna disciplina vzpostavlja sistem, kjer investitorji kaznujejo banke za prevzemanje večjega tveganja z zahtevo po večjem donosu na svoje terjatve. Slednje se lahko manifestira v povečanju obrestnih mer ali pa v umiku vlagateljevih sredstev iz banke. Pomembna je zato, ker so banke v bistvu naklonjene moralnemu hazardu. Banke zbirajo depozite zato, da bi jih investirale v tvegano aktivo (kredite). Da bi se zavarovale pred nesolventnostjo, pri tem oblikujejo določen kapital, ki jih bo ščitil pred neugodnimi rezultati poslovanja. Vendar ni nujno, da bodo banke pri zasledovanju svojih internih ciljev solventnosti upoštevale tudi interese vlagateljev ali družbe kot celote, kar se v svoji najosnovnejši obliki pokaže prav pri prevzemanju prevelikih tveganj. S tega vidika se kaže pomembnost tržne discipline tudi v prevzemanju velikega dela odgovornosti nadzornikov. V svetu, kjer bančne aktivnosti postajajo vedno bolj kompleksne, nadzorniški resursi pa omejeni, je tovrsten poskus Baselskega komiteja priznanja vreden, čeprav postaja vedno bolj aktualno vprašanje, v kakšni meri in pod kakšnimi pogoji lahko tržna disciplina dejansko vpliva na obnašanje bank (Rotovnik 2003, 10). Tržna disciplina in moralni hazard sta med seboj tesno povezana pojma. Prevzem večjega tveganja bi se v pogojih popolnoma nezavarovanih vlog in tesnega spremljanja odločitev bank, glede tveganja s strani vlagateljev odrazil v zahtevi po večji kompenzaciji oziroma donosu sredstev. Tržna disciplina bi popolnoma delovala, stopnja moralnega hazarda bi bila enaka nič, odločitve bank glede prevzema tveganja pa bi bile zelo učinkovite. Slika bi bila obratna v pogojih popolnoma zavarovanih vlog in odsotnosti spremljanja odločitev bank glede tveganja s strani vlagateljev. Banke bi tako lahko (na stroške vlagateljev) izbrale večji profil tveganosti, vlagatelji pa hkrati ne bi zahtevali višjega donosa na svoje vloge, ker bi jim bilo zaradi zavarovanja njihovih vlog vseeno. Soočeni bi bili s popolno odsotnostjo tržne discipline, odločitev banke glede prevzemanja tveganja neplačila pa bi bila podvržena moralnemu hazardu (Rotovnik 2003, 10). Vpliv tržne discipline na prevzemanje pretiranega tveganja s strani bank je odvisen od naslednjih dejavnikov: - Višine financiranja banke iz naslova nezavarovanih obveznosti. - Stopnje nadzora javnosti nad prevzemanjem tveganj s strani bank. - Obsega sistema zajamčenih vlog. Teoretično bi morala biti za učinkovito tržno disciplino višina nezavarovanih obveznosti v bilanci stanja banke in stopnja nadzora odločitev glede prevzemanja tveganj čim večja, zavarovanje vlog pa čim manjše. Javna razkritja so še posebej pomembna pri bankah, ki se približujejo nesolventnosti, saj tam druga dva mehanizma tržne discipline (jamstvo vlog in višina nezavarovanih obveznosti) nista tako učinkovita. Banke, ki prejemajo državna jamstva, niso pod takšnim vplivom tržne discipline kot ostale banke. To je pomembno sporočilo za nadzorniške institucije, saj bo moralo biti spremljanje teh bank v okviru drugega stebra še posebej učinkovito. Ugotovitev, da nekateri

33

mehanizmi tržne discipline niso tako učinkoviti, ko se banka bliža solventnostnim težavam, pa poudarja pomembnost ustreznega delovanja prvega stebra novega kapitalskega sporazuma – minimalnih kapitalskih zahtev kot temelja učinkovite tržne discipline. 3.4 CRM tehnike za upravljanje in zmanjšanje kreditnega tveganja CRM tehnike (angl. Credit Risk Mitigation techniques) lahko definiramo kot načine za zmanjševanje kreditnega tveganja z uporabo zavarovanja z zastavo, garancij, kreditnih derivativov ali na podlagi pogodbenega pobotanja terjatev in obveznosti. Terjatve se namreč lahko pri upniku delno ali v celoti zavarujejo z npr. gotovino, depozitom ali vrednostnimi papirji, za vračilo kredita lahko jamči tretja stranka. Banka lahko svojo izpostavljenost iz naslova kreditnega tveganja zaščiti tudi z uporabo kreditnega derivativa ali pa kreditno izpostavljenost do nasprotne stranke zmanjša oziroma odpravi s sklenitvijo pogodbe o pobotanju vzajemnih terjatev in obveznosti s to stranko (Jenevska 2003, 3). Obstoječi kapitalski sporazum (Basel I) pri izračunu kapitalskih zahtev priznava le nekatere CRM tehnike. To so predvsem instrumenti zastave in garancije najvišje kakovosti kot so gotovina in depoziti pri banki upnici, vrednostni papirji ali jamstva držav članic OECD, obseg javnega sektorja ter prvovrstnih bank ter držav ter nekaterih multilateralnih razvojnih bank. Zavarovanje in garancije države, ki niso članice OECD, in njihovih bank se prizna samo pri kratkoročnih terjatvah. Upoštevanje le določenih CRM tehnik posledično pomeni nezadostno priznanje zmanjšanja tveganj iz naslova uporabe teh tehnik. Poleg tega obstoječa kapitalska shema pri obravnavi zavarovanj ne temelji na dejanskem ekonomskem učinku le-teh, temveč uporablja metodo substitucije, kjer se pri tehtanju zavarovanih terjatev stopnja kreditnega tveganja osnovnega dolžnika nadomesti s stopnjo kreditnega tveganja poroka. Namen Basla II je priznanje dejanskega zmanjšanja kreditnega tveganja, ki nastane zaradi uporabe CRM tehnik, kar naj bi banke stimuliralo k bolj aktivnemu upravljanju kreditnega tveganja in spodbudno vplivalo na nadaljnji razvoj teh tehnik. Pri tem se je potrebno zavedati, da CRM tehnike sicer zmanjšujejo kreditno tveganje, vendar pa lahko njihova uporaba istočasno vpliva na nastanek ali porast izpostavljenosti do drugih tveganj, kot so na primer pravno, operativno, likvidnostno ali tržno tveganje. Banke morajo zato za priznanje učinkov zavarovanja pri izračunu kapitalskih zahtev zagotoviti in vzpostaviti konkretne postopke in procedure, s katerimi lahko kontrolirajo preostala tveganja. Kapitalska obravnava CRM tehnik je odvisna od pristopa, ki ga bo banka uporabljala pri izračunu kapitalskih zahtev za kreditno tveganje (standardizirani, osnovni IRB pristop in napredni IRB pristop-banke same ocenijo več parametrov tveganja, koncept pa je enak kot pri prvih dveh).

34

3.4.1 Zavarovanje z zastavo Transakcija, zavarovana z zastavo, je tista, kjer: - Ima banka kreditno izpostavljenost ali potencialno kreditno izpostavljenost (bilančno ali

izvenbilančno) do nasprotne stranke. - Je ta kreditna izpostavljenost delno ali v celoti zavarovana z zastavo, ki jo da osnovni

dolžnik ali pa tretja stranka v imenu osnovnega dolžnika. Nova kapitalska shema se na tem področju od stare razlikuje v dveh bistvenih točkah: a) Določa širši spekter instrumentov, ki jih pri izračunu regulatornega kapitala priznava za

zavarovanje dela ali celotnega zneska posla oz. terjatve. b) Določa dve metodi za merjenje učinka zavarovanja z zastavo:

- Enostavna metoda (angl. simple approach). - Razvita metoda (angl. comprehensive approach).

Minimalni kriteriji, ki morajo biti zagotovljeni za priznanje učinka zavarovanja z zastavo pri izračunu kapitalskih zahtev (Jenevska 2003, 4): - Pravna gotovost:

• Pravni mehanizem mora jasno in nedvoumno zagotavljati, da se terjatev pravočasno poravna oz. poplača iz danega zavarovanja v primeru neizpolnitve obveznosti, nesolventnosti ali stečaja (oz. drugega kreditnega dogodka, definiranega v dokumentaciji zavarovanja) nasprotne stranke v poslu.

- Banka mora imeti vzpostavljene jasne postopke za zagotovitev pravočasnega unovčenja zavarovanja.

- V primeru, da je instrument zavarovanja pri skrbniški instituciji, mora le-ta poskrbeti za ustrezno ločenost od ostalih sredstev.

- Nizka korelacija instrumenta zastave z osnovno izpostavljenostjo (npr. vrednostni papirji, katerih izdajatelj je dolžnik, niso ustrezno zavarovanje, saj je njihova vrednost neposredno odvisna od kreditne bonitete izdajatelja, ki je hkrati dolžnik.

Obseg oz. vrsta priznanih instrumentov za zastavo v Baslu II je odvisna od izbrane metode za merjenje učinkov zavarovanja (enostavna ali razvita metoda), še bolj pa od zahtevnosti pristopa, ki ga bo banka izbrala za izračun kapitalskih zahtev za kreditno tveganje (standardiziran, osnovni IRB ali napredni IRB pristop). Z večjo zahtevnostjo metode ali pristopa je namreč večji tudi nabor instrumentov. Tako je v okviru standardiziranega in osnovnega IRB pristopa obseg instrumentov, ki se jih priznava kot ustrezne za namen zavarovanja z zastavo, enak, medtem ko pri naprednem IRB pristopu omejitev sploh ni. Zavarovanje z zastavo se deli na fizično (zavarovanje v obliki hipoteke na stanovanjske nepremične se tehta z utežjo 35 %.) in finančno (angl. financial collateral). Obseg priznanih instrumentov za zavarovanje z zastavo je po novem širši (vključuje tudi delnice) in ni več definiran z OECD članstvom kot sedaj, temveč z oceno priznanih zunanjih agencij za ocenjevanje. S to spremembo bo primerno zavarovanje npr. državna obveznica z ustrezno bonitetno oceno države, ki ni članica OECD, medtem ko obveznica države članice OECD s prenizko oceno ne bo priznana kot ustrezno zavarovanje.

35

Naslednji instrumenti bodo v okviru novega kapitalskega sporazuma pri kapitalski obravnavi priznani kot ustrezno zavarovanje pri uporabi enostavne metode (povzeto po Jenevska 2002, 4): - Gotovina in depozit na vpogled pri banki upnici, vključujoč potrdilo o depozitu in druge

primerljive instrumente banke posojilodajalke. - Zlato. - Dolžniški vrednostni papirji, ocenjeni s strani priznane zunanje agencije za ocenjevanje,

z oceno: • Vsaj BB-, če gre za dolžniške vrednostne papirje, ki jih je izdala država ali pa oseba

javnega sektorja, ki je s strani nacionalne nadzorne institucije deležna enake obravnave kot država, oz.

• Vsaj BBB-, če gre za dolžniške vrednostne papirje drugih izdajateljev (vključujoč banke in BPD).

- Dolžniški vrednostni papirji brez ocene priznane zunanje agencije za ocenjevanje ob izpolnjevanju naslednjih pogojev: • Če je izdajatelj banka. • Če so uvrščeni v borzno kotacijo na priznani borzi. • Če imajo prednostno pravico.

Naslednji instrumenti bodo v okviru novega kapitalskega sporazuma pri kapitalski obravnavi priznani kot ustrezno zavarovanje pri uporabi razvite metode: - Vsi instrumenti, našteti v okviru enostavne metode. - Delnice, ki niso vključene v glavne borzne indekse, so pa uvrščene v kotacijo na

priznani borzi. - Vrednostni papirji investicijskih skladov z naložbami v takšne delnice. Glede na pristope lahko banke uporabljajo: - Standardizirani pristop: enostavna metoda (namenjena bankam, pri katerih ni smiselno

razvijati in uporabljati vsebinsko in stroškovno zahtevnejšo razvito metodo) ali razvita metoda (če ugotovijo, da učinek uporabe natančnejše a zahtevnejše metode odtehta stroške njene uporabe).

- Osnovni IRB: uporaba samo razvite metode (uporaba enostavne metode ni dovoljena). - Napredni IRB: banka ne uporablja predpisane metode, temveč njene lastne ocene LGD

(na podlagi lastnih modelov banke) že odražajo učinke zavarovanja. Enostavna metoda - Je zelo podobna sedanji obravnavi zavarovanja z zastavo v okviru obstoječe kapitalske

sheme, saj uporablja t. i. metodo substitucije (angl. substitution approach), iz starega sporazuma, ki pravzaprav pomeni nadomestitev uteži za tehtanje kreditnega tveganja osnovnega dolžnika z utežjo izdajatelja zavarovanja pri izračunu tveganju prilagojene aktive (za del terjatve, ki je zavarovan).

- Banka mora za priznanje zavarovanja v okviru enostavne metode zagotoviti vsaj polletno vrednotenje zavarovanja ter zapadlost zavarovanja še vedno ne sme biti krajša od zapadlosti osnovne terjatve (t. i. neusklajenost zapadlosti ni dovoljena).

- Novost je uvedba praga pri tehtanju zavarovanja v višini 20 % (terjatev se, ne glede na kakovost zavarovanja, ne more tehtati z utežjo nižjo od 20 %, razen ob izpolnjevanju kriterijev, ki jih določa Basel II).

36

- Z 0 % utežjo se tehtajo terjatve, ki izpolnjujejo naslednje pogoje: terjatev in zavarovanje sta v isti valuti, zavarovanje je v obliki gotovine ali depozita na vpogled ali vrednostnega papirja države ali z njeno boniteto primerljive osebe javnega sektorja z 20 % diskontom na tržno vrednost.

- Možna je uporaba tudi 10 % utež pod pogoji, kot so na primer: • Zavarovanje z zastavo v obliki gotovine, vrednostnih papirjev države ali z njeno

boniteto primerljive osebe javnega sektorja. • Terjatev iz zavarovanje sta denominirana v isti valuti. • Zagotovljeno dnevno vrednotenje in dnevno zagotavljanje ustreznega kritja.

Razvita metoda - Namen je v izračunu kapitala, potrebnega za pokritje preostalega (nezavarovanega)

kapitala. Banke bodo morale v obliki faktorjev H (angl. haircut) izračunavati t. i. spremembam prilagojeno izpostavljenost (faktor HE) ter spremembam prilagojeno zavarovanje (faktor HC) z uporabo ustreznih regulativnih diskontov. Ti spremembam prilagojeni zneski vsebujejo oceno bodočih nihanj v vrednosti osnovne izpostavljenosti in v vrednosti zavarovanja zaradi tržnih gibanj.

HE vedno > izpostavljenosti. HC vedno < zavarovanja (razen v primeru gotovine).

- Kjer je zavarovanje v valuti drugačni od valute osnovne izpostavljenosti, obstaja dodatno tveganje zaradi valutne neusklajenosti. V teh primerih nova kapitalska shema predvideva uporabo dodatnega faktorja HFX za valutno neusklajenost, s katerim se pri izračunu HC upoštevajo bodoča nihanja valutnih tečajev.

- Znesek izpostavljenosti po upoštevanju CRM tehnik, ki se nato vključi v tveganju prilagojeno aktivo, se izračuna z uporabo naslednje formule (Financial Stability Institute 2003, 8):

E* = max {0, [E x (1 + HE) – C x (1 - HC - HFX)]} pri čemer pomenijo:

- E* Vrednost izpostavljenosti po upoštevanju CRM tehnik. - E Trenutna vrednost izpostavljenosti. - HE Faktor prilagoditve za izračun spremembam prilagojene izpostavljenosti. - C Trenutna vrednost zavarovanja danega v zastavo. - HC Faktor prilagoditve za izračun spremembam prilagojenega zavarovanja. - HFX Faktor prilagoditve za valutno neusklajenost med osnovno izpostavljenostjo

in zavarovanjem. - V standardiziranem pristopu se v primeru, ko je spremembam prilagojena

izpostavljenost (E x (1 + HE)) večja od spremembam prilagojenega zavarovanja (C x (1 - HC - HFX)), razlika med obema zneskoma (E*) pomnoži s stopnjo kreditnega tveganja nasprotne stranke v poslu (osnovni dolžnik). Šele ta vrednost predstavlja tveganju prilagojeno aktivo za izpostavljenost E in je osnova za izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje.

- V osnovnem IRB pristopu se učinek uporabe CRM tehnik odraža v višini komponente tveganja LGD (verjetna izguba v primeru neplačila) (Jenevska 2003, 9):

LGD* = max {0, [LGD x (E*/E)]} - V naprednem IRB pristopu lastna ocena banke za LGD že odraža učinke zavarovanja. - Faktorji H odražajo nestanovitnost osnovne izpostavljenosti (HE), nestanovitnost

zavarovanja danega v zastavo (HC) ter nestanovitnost valutnih tečajev (HFX) zaradi tržnih gibanj.

37

- Basel II predvideva dva načina za izračun faktorjev H: • Standardni izračun, kjer banka za faktorje H uporabi fiksne vrednosti, določene s

strani Baselskega komiteja. Pri standardnem izračunu banka torej uporablja faktorje H določene s strani Baselskega komiteja. Faktorji H so izraženi v odstotkih, njihova velikost pa je odvisna od vrste instrumenta, ki predstavlja osnovno izpostavljenost ali zavarovanje, izdajatelja, preostale zapadlosti, vrste posla oz. transakcije in frekvence vrednotenja ter vzdrževanja kritja.

• Lastni izračun, kjer banka sama izračuna faktorje H na podlagi lastnih ocen tržnih nihanj oz. gibanj tečajev. Banka mora izpolnjevati za uporabo lastnih izračunov kvantitativne in kvalitativne kriterije.

3.4.2 Garancije in kreditni derivativ Poleg zagotavljanja ustreznega procesa upravljanja s tveganji, ki je temelj za uporabo katerekoli CRM tehnike, morajo garancije in kreditni derivati v okviru nove kapitalske sheme predstavljati direktno terjatev do osebe, ki zagotavlja tovrstno zavarovanje. Banke bodo morale izpolnjevati vrsto pogojev, če bodo želele biti deležne kapitalskih olajšav: - Jasno mora biti, na katero osnovno izpostavljenost se garancija oziroma kreditni

derivativ nanaša (le tako je možno natančno ugotoviti, v kakšni meri zavarovanje pokriva izpostavljenost).

- Nepreklicnost in brezpogojnost zavarovanja. Za priznanje garancije mora banka izpolnjevati še druge dodatne zahteve, predvsem glede ustreznosti dokumentacije, vnovčljivosti garancije v primeru neplačila originalnega dolžnika in podobno. Pri kreditnih derivativih pa je še več minimalnih zahtev, kot so na primer zahteve glede sestavin pogodbe, opredelitve trenutka vzpostavitve terjatve iz naslova kreditnega derivativa, načina poravnave ter drugih specifičnih značilnosti tega instrumenta. Obseg poslovanja s kreditnimi derivativi je zlasti v tujini v preteklih letih zelo narasel. Zaenkrat Basel II pri izračunu regulatornega kapitala od kreditnih derivativov dovoljuje le upoštevanje tako imenovanih »credit default swaps« in »total return swaps«. Poleg tega se pri standardiziranem in osnovnem IRB pristopu prizna le tisto zavarovanje v obliki garancije ali kreditnega derivativa, kjer je oseba, ki zagotavlja tovrstno zavarovanje, podjetje z bonitetno oceno A ali več, oziroma država, oseba javnega sektorja ali banka z oceno višjo od ocene originalne izpostavljenosti. Pri naprednem IRB pristopu takšnih omejitev ni. 3.4.3 Bilančno pobotanje Novost v predlogu nove kapitalske sheme je možnost pobota bilančnih obveznosti in terjatev do iste stranke na podlagi sklenjene pogodbe o pobotu. Pri tem BK določa vrsto kriterijev, ki morajo biti izpolnjeni, da se takšen pobot prizna pri izračunu regulatornega kapitala. Neto izpostavljenost je v primeru bilančnega pobota enaka terjatvam zmanjšanim za obveznosti z upoštevanjem valutne neusklajenosti (uporaba faktorja HFX). Pri izračunu

38

imajo terjatve funkcijo osnovne izpostavljenosti, obveznosti pa funkcijo zavarovanja (Financial Stability Institute 2003, 9). Uporaba CRM tehnik v II stebru: banka mora redno preverjati ustreznost, učinkovitost in operativnost politik in procedur za uporabo CRM tehnik, s katerimi kontrolira ostala tveganja in ki jih da v pregled nadzorni instituciji na njeno zahtevo. Uporaba CRM tehnik v III stebru: nova shema določa razkritja informacij, ki so zavezujoča za vse banke, ter dodatna razkritja, ki so odvisna od metod oz. pristopov, uporabljenih pri izračunu kapitalskih zahtev. Del teh razkritjih se nanaša tudi na uporabljene CRM tehnike - banka jih mora izpolnjevati, če želi, da se njihov učinek upošteva pri izračunu kapitalskih zahtev. 3.4.3 Listinjenje (sekuratizacija) V okviru Basla II je posebna pozornost namenjena listinjenju, saj slednje v obstoječi kapitalski shemi ni deležno ustrezne obravnave. Pri listinjenju banka na podlagi ene ali več terjatev, ki zanjo predstavljajo vir kreditnega tveganja, izda vrednostne papirje in jih proda investitorjem na kapitalskih trgih. Na ta način prenaša svojo kreditno izpostavljenost do originalnih dolžnikov iz terjatev na investitorje - kupce teh vrednostnih papirjev (Financial Stability Institute 2003, 9). Sekuratizacija ali listinjenje je trehnika za preoblikovanje sredstev v aktivi bank (hipotekarni krediti, terjatve iz kreditnih kartic) v vrednostne papirje, ki so pokriti s sredstvi. Banka prenese kvalitetna sredstva na posebno institucijo (trust), ki nato izda kvalitetne vrednostne papirje (obveznice). Izplačilo obresti in glavnice je odvisno od denarnih tokov iz prejšnjih sredstev banke npr. hipotekarni krediti (Škorjanc 2003, 45). V svetu je listinjenje ena izmed najhitreje rastočih finančnih dejavnosti (v ZDA od leta 1986 beležijo 26 % povečano letno rast tega segmenta finančnega trga). Tudi v Evropi listinjenje že sedaj predstavlja eno največjih finančnih dejavnosti, katere obseg bo v prihodnosti še naraščal. Na azijskih trgih se listinjenje že vse bolj uveljavlja in po pričakovanjih so naslednji na vrsti trgi t. i. vzhodne Evrope. Listinjenje zaenkrat v Sloveniji še ni aktualno (Financial Stability Institute 2003, 9). Tako hitra rast je posledica več dejavnikov. Izdajatelju listinjenje: - Omogoča zmanjšanje potrebnega kapitala in poceni financiranje kot tudi izboljšanje

nekaterih kazalcev kot so npr. ROA (return on asses) in ROE (return on equity). - Ustvarja večjo izbiro in večji obseg vrednostnih papirjev za potencialne naložbe; ti

instrumenti so v glavnem zelo likvidni in relativno varni (velikokrat z bonitetno oceno AAA/AA).

Obstaja veliko oblik listinjenja in Basel II jih upošteva, tako da ugotavlja v kolikšni meri izdajatelj prenaša kreditno tveganje na investitorja, v kolikšni meri pa ga zadrži.

39

4 UVEDBA IN POSLEDICE UVELJEVATIVNE BASELSKEGA SPORAZUMA ZA SLOVENSKE BANKE

4.1 Obstoječa ureditev na področju kapitala in kapitalske ustreznosti v Sloveniji V Sloveniji je bil prvi predpis o kapitalu in kapitalski ustreznosti izdan v letu 1991, po sprejetju Zakona o bankah in hranilnicah. Takratni Sklep o podrobnejši opredelitvi oblik in obsega jamstvenega kapitala banke (Uradni list RS, št. 27/91-I) je bil prvi poskus približanja slovenske bonitetne kapitalske regulative mednarodnim standardom. Vse bistvene elemente Baselskega kapitalskega sporazuma pa smo v našo bančno prakso prenesli s Sklepom o načinu izračuna kapitalske ustreznosti bank in hranilnic (Uradni list RS, št. 55/93), v skladu s katerim so naše banke prvič izračunale kapital in kapitalsko ustreznost po stanju za konec leta 1993 (Sušnik, 2001). Obstoječa ureditev na področju kapitala in kapitalske ustreznosti v Sloveniji temelji na določbah ZBan iz leta 1999 (Uradni list RS, št. 7/99) ter njegovih dopolnitvah iz julija 2001 (Uradni list RS, št. 59/01). Institut minimalnega kapitala in kapitalske ustreznosti je v njem definiran kot eden glavnih elementov varnega in skrbnega poslovanja bank15. Višino kapitala in kapitalske zahteve morajo banke tekoče izračunavati in o njih najmanj četrtletno poročati Banki Slovenije. Način izračuna kapitala in kapitalskih zahtev ter vsebina poročil, roki in način poročanja so podrobneje predpisani v sklepu o kapitalski ustreznosti bank in hranilnic (Uradni list RS, št. 16/01). Med razlogi za nujnost sprememb obstoječega kapitalskega sporazuma, ki jih navajajo zagovorniki uvajanja nove kapitalske sheme, so za Slovenijo aktualni naslednji: - Sedanji sistem tehtanja ne zagotavlja zadostne diferenciacije med različnimi dolžniki

bank in je zato slab približek ekonomskega tveganja, ki ga prevzemajo banke. - Preveč izrazit poudarek na kvantitativnem merjenju kapitalske ustreznosti in

zanemarjen kvalitativni vidik (ki je v praksi mnogokrat še bolj pomemben). - Premajhno upoštevanje nekaterih tveganj, predvsem operativnega tveganja. 4.2 Aktivnosti v Banki Slovenije 4.2.1 Seznanjanje bank z novostmi, ki se pripravljajo Tudi v Sloveniji smo pričeli s pripravami na uveljavitev novega kapitalskega sporazuma, ki ga v Baslu pripravljajo že nekaj let. Potrebno se je zavedati, kakšne spremembe bo nova kapitalska ureditev prinesla za slovenske banke in Banko Slovenije kot njihovega pristojnega nadzornika oz. regulatorja. Prav tako je pomembno tudi spremljanje vzporednega procesa, ki poteka na ravni Evropske unije (evropska direktiva o regulatornem kapitalu, v kateri je vsebina sporazuma prilagojena ciljem in specifikami evropskega bančnega enotnega trga in ki bo zavezujoča za vse banke iz držav članic EU).

15 Banke morajo tako zagotavljati, da vedno razpolagajo z ustreznim kapitalom glede na obseg in vrste storitev, ki jih opravljajo, ter tveganja, ki so jim izpostavljene pri svojem poslovanju (62. člen ZBan). Kapital bank mora biti vedno najmanj enak vsoti kapitalskih zahtev in nikoli ne sme biti manjši od minimalnega zneska osnovnega kapitala, količnik kapitalske ustreznosti pa mora vedno znašati najmanj 8 % (68. in 69. člen ZBan).

40

Pomembno je, da banke poznajo njegove razloge in cilje ter da se prek spoznavanja konkretnih vsebin Basla II zavedo kompleksnosti in daljnosežnosti njegovih posledic. Prvi korak na tem področju je bil v Sloveniji storjen z uvrstitvijo tem, povezanih z Baslom II, v program raznih bančnih seminarjih oz. posvetov (Banka Slovenije 2003): - Predlagane spremembe mednarodnih standardov kapitalske ustreznosti bank so bile tako

prvič predstavljene na 6. strokovnem posvetovanju o bančništvu, ki je potekalo oktobra 2000 v Portorožu.

- O novostih, ki jih prinaša Basel II, so v svojih referatih razmišljali tudi predstavniki nekaterih bank.

- Referat z naslovom "Posledice uveljavitve novega baselskega sporazuma za slovenske banke dokumenti/Posvet-Portoroz2_bs-nbp.pdf", predstavljen na 7. strokovnem posvetovanju o bančništvu oktobra 2001, je bil namenjen analizi posledic uveljavitve novega kapitalskega sporazuma za slovenske banke.

- Uveljavitev novega kapitalskega sporazuma in njene posledice za slovenski bančni sistem so bile obravnavane tudi na eni izmed delavnic v okviru Slovenskih bančnih dnevom v Mariboru, organiziranih novembra 2001. Sporočilo delavnice je bilo, naj se začno slovenske banke čimprej pripravljati na spremembe, ki se obetajo ob uveljavitvi nove kapitalske ureditve.

V začetku leta 2002 je Banka Slovenije skupaj z Združenjem bank Slovenije (v nadaljevanju ZBS) pripravila kratko anketo, ki naj bi pokazala, v kolikšni meri so slovenske banke že seznanjene s prihajajočimi spremembami regulative in nadzora kapitalske ustreznosti ter kako pristopiti k projektu implementacije novega kapitalskega sporazuma oziroma priprave bank nanj. Rezultati ankete so pokazali povprečno seznanjenost slovenskih bank z novostmi, praktično vse banke pa so menile, da se je potrebno na spremembe začeti pripravljati takoj. Ker je anketa pokazala tudi potrebo, da se z novostmi seznanijo tudi najvišje ravni odločanja v bankah, je bila marca 2002 v organizaciji ZBS in BS pripravljena kratka vsebinska predstavitev novega kapitalskega sporazuma za člane uprav in druge vodstvene zaposlene iz bank (Banka Slovenije 2003). Večje zavedanje strokovne javnosti o pomembnosti priprav na nov kapitalski sporazum je botrovalo odločitvi, da se Basel II izbere za rdečo nit 8. strokovnega posvetovanja o bančništvu, ki je potekalo oktobra 2002 v Portorožu. Na njem so predstavniki domačih in tujih bank, bonitetnih hiš, Banke Slovenije in tujih regulatorjev oz. nadzornikov predstavili različne poglede na Basel II prek predstavitve vseh glavnih področij, ki jih le-ta zadeva. 4.2.2 Kvantitativna študija QIS in SiQIS Ideja o kvantitativni študiji učinkov novega kapitalskega sporazuma (QIS ali Quantitative Impact Study) izhaja iz Basla. V treh krogih kvantitativne študije, ki je potekala od leta 2001 naprej, je Baselski komite v sodelovanju z nadzorniki in bankami iz številnih držav sveta ugotavljal vpliv novih pravil v okviru prvega - kvantitativnega stebra nove kapitalske ureditve na kapitalsko ustreznost bank. Kvantitativno študijo, imenovano SiQIS (izvedba slovenske kvantitativne študije učinkov novega kapitalskega sporazuma), so se v nekoliko poenostavljeni obliki odločili izvesti tudi v Sloveniji.

41

Namen SiQIS, ki se je formalno začela meseca oktobra 2001, je (Banka Slovenije, 2003): - Ovrednotiti učinek sprememb v standardiziranem pristopu za določanje kapitalskih

zahtev za kreditno tveganje ter učinek na novo definiranih kapitalskih zahtev za operativno tveganje na količnik kapitalske ustreznosti slovenskih bank.

- Identificirati odprta vprašanja ter podatkovne in druge zahteve, na osnovi česar bodo banke lažje pristopile k iskanju potrebnih rešitev zanje.

- Preveriti učinek uporabe metodologije za določanje ratingov podjetij, izdelane s strani odbora za Basel II pri ZBS, ki bo podlaga za sistemsko odločitev o smotrnosti oblikovanja neodvisnih zunanjih ratingov slovenskih podjetij z vidika kapitalske ustreznosti bank.

- Za Banko Slovenije kot pristojnega regulatorja slovenskih bank bodo rezultati SiQIS hkrati pomemben mehanizem pri sprejemanju nacionalnih diskrecijskih odločitev, ki omogočajo prikrojitev sicer univerzalnih standardov oz. direktive specifičnim razmeram v vsaki posamezni državi.

V Banki Slovenije so pripravili tabele za izračun kapitalskih zahtev, potrebne za izvedbo SiQIS ter pojasnila za izpolnjevanje tabel. Pomembnejša vprašanja, ki bi lahko vplivala na natančnost rezultatov, so izpostavili v vprašalniku, ki je prav tako sestavni del SiQIS študije. Vprašalnik poleg tega vsebuje vprašanja, ki jih je nemogoče ali nesmiselno kvantitativno preizkusiti v tabelah, poleg tega so na njegovi podlagi dobili informacijo o tem, kako v bankah tečejo priprave na Basel II. Kot pomoč bankam pri izpolnjevanju SiQIS študije smo v novembru v Banki Slovenije organizirali enodnevno delavnico, na kateri so med drugim želeli predstavili pomembnost študije za odločanje o nadaljnjih aktivnostih na področju Basla II v Sloveniji. Rezultati SiQIS študije naj bi bili na voljo spomladi 2004. Spomladi 2003 so izvedli prvo anketo o operativnem tveganju, katere namen je bil raziskati stanje na področju operativnega tveganja v bankah, tako z vidika Basla II kot z vidika trenutne bančne prakse pri upravljanju s tem tveganjem. Bankam je bila v začetku septembra poslana obsežna analiza ankete, iz katere bodo lahko črpale pomembne informacije, koristne za njihovo nadaljnjo pripravo na Basel II na področju operativnega tveganja. 4.2.3 Odbor za Basel II pri Združenje Bank Slovenije Kot rezultat aktivnosti preteklih dveh let in hkrati okrepljenega zavedanja s strani bank o pomembnosti Basla II je bil februarja 2003 ustanovljen odbor za Basel II pri Združenju bank Slovenije. V odboru, v katerega so vključeni predstavniki 15 bank, SID in ZBS, aktivno sodelujejo tudi predstavniki Banke Slovenije vse od njegove ustanovitve. Delo odbora poteka v okviru dveh delovnih skupin, skupine za ratinge in skupine za operativno tveganje, za eno svojih prvih nalog pa si je odbor zadal izvedbo kvantitativne študije učinkov skupaj z Banko Slovenije. Nekatere naloge, potrebne za izvedbo SiQIS, so bile tako opravljene že v okviru obeh delovnih skupin: - Delovna skupina za ratinge je izdelala metodologijo za določanje ratingov slovenskih

podjetij, primerljivih z ratingi priznanih bonitetnih agencij. Ratingi so določeni na osnovi točkovanja vrednosti petih kazalnikov, ki so najbolj reprezentativni za bonitetno oceno podjetij. Izdelana metodologija podjetja razvršča v devet bonitetnih razredov, na

42

osnovi česar se bodo tehtale terjatve bank do teh podjetij in izračunale kapitalske zahteve za kreditno tveganje.

- Delovna skupina za operativno tveganje je izdelala okvirna pravila za mapiranje poslovnih aktivnosti bank glede na baselski seznam osmih standardnih poslovnih področij. Natančno je bila razdelana tudi definicija bruto prihodka, ki je skupaj z razvrščenimi poslovnimi aktivnostmi podlaga za izračun kapitalske zahteve za operativno tveganje.

4.2.4 Širjenje znanja in vedenja o Baslu II Ena pomembnejših nalog in hkrati prvi korak pri uvajanju novih kapitalskih pravil v prakso poslovanja bank in delovanja bančnih nadzornikov je širjenje znanja o Baslu II oz. razširitev zavesti širše zainteresirane javnosti o posledicah, priložnostih in nevarnostih, ki jih prinaša Basel II. V letošnjem letu so tako začeli s sistematični aktivnostmi, namen katerih je zgraditi podlago za aktiven dialog z bankami v naslednjih fazah implementacije Basla II pri nas: - Individualna predavanja za banke na temo operativnega tveganja: kapitalske zahteve za

operativno tveganje so ena izmed največjih novosti nove kapitalske ureditve, tudi upravljanju z operativnim tveganjem v bankah namenjajo večjo pozornost šele v zadnjem času. Da bi sprožili aktivnosti naših bank na tem področju in dosegli ustrezno stopnjo zavedanja s strani uprav, smo poleti začeli z individualnimi predavanji o tematiki operativnega tveganja po posameznih bankah, ki so prvenstveno namenjene nosilcem odločanja v bankah.

- Sodelovanje na seminarjih, namenjenih bankam: Basel II postaja rdeča nit strokovnih posvetovanj o bančništvu tudi pri nas. Na njih s svojimi prispevki sodelujejo tudi predavatelji iz BS, s čimer poskušamo osvetliti vlogo nacionalnih regulatorjev oz. nadzornikov v procesu implementacije Basla II.

4.2.5 Vključevanje v mednarodne aktivnosti Od maja 2003 naprej kot opazovalci sodelujemo tudi v delovnih skupinah na ravni EU, ki se ukvarjajo s pripravami na evropsko različico Basla II (Banking Advisory Committee, BAC Technical SubGroup, Group de Contact, Banking Supervision Committee, idr.). V evropski zakonodaji bo vsebina Basla II prilagojena ciljem in specifikam evropskega bančnega enotnega trga in bo zavezujoča za vse države članice EU. 4.3 Uveljavitev tristebrnega sistema določanja zadostnosti kapitala v Sloveniji Tudi slovenske banke in Banka Slovenije, kot njihov regulator in nadzornik bodo morale slediti spremembam, ki jih narekujejo najrazvitejše države sveta. Čeprav se baselski sporazum osredotoča na mednarodno aktivne banke, naj bi bila njegova glavna načela uporabna za vse banke, ne glede na raven njihove kompleksnosti oz. sofisticiranosti, torej tudi za slovenske banke. Kot članica EU pa mora Slovenija prilagoditi oz. uskladiti svojo zakonodajo in regulativo z evropsko, ki na tem področju sledi baselskim dokumentom.

43

Usklajevanje z namenom uveljavitve novih kapitalskih pravil naj bi bilo končano do konca leta 2006, ko naj bi povsod po svetu zaživela tristebrna kapitalska shema. Največja novost pri obravnavi državnega tveganja (sovereign risk) v okviru novega kapitalskega sporazuma, to je odprava t. i. klubskega pristopa oz. razlikovanja med OECD in ne-OECD državami, za slovenske banke ne bo prinesla večjih sprememb. Pri nas je namreč že v obstoječi kapitalski regulativi v veljavi razlikovanje med EEA in z njimi primerljivimi OECD državami16 oz. državami, ki to niso. S takšno opredelitvijo smo se želeli izogniti slabostim klubskega pristopa, ki avtomatsko uvršča v prednostno kapitalsko obravnavanje nekatere države, katerih dejanska tveganost je večja oz. izključuje države, ki so malo tvegane, vendar zaradi različnih razlogov zaenkrat niso pridobile članstva v OECD. Gledano z makroekonomskega vidika bo Slovenija ob uveljavitvi predlagane sheme tehtanja za države pridobila, saj bi ji glede na njen zunanji rating (npr. A po S & P) pripadala utež 20 % namesto sedanjih 100 %. Metodologija SID-a, ki naj bi bila po končanem uskladitvenem obdobju z začetkom 01.05.2001 popolnoma usklajena s pravnim redom EU in pravili OECD, ustreza omenjenim kriterijem in bo tako v prihodnosti verjetno ena izmed alternativ pri določanju uteži za tehtanje terjatev slovenskih bank do posameznih držav. Za večino slovenskih bank (predvsem tistih, ki nimajo svojega ratinga) bi bila pri ocenjevanju njihove tveganosti nekoliko bolj ugodna navezava uteži za tehtanje bančnih terjatev na rating države, saj ima Slovenija dokaj ugoden državni rating. V tem primeru bi se za tehtanje terjatev do bank uporabljala utež 50 %. Ker je rating banke v precejšnji meri opredeljen z okoljem, v katerem deluje banka, si je potrebno v prihodnji letih prizadevati za nadaljnje izboljšave ratinga Slovenije in v tej izboljšavi najti možnost tudi za izboljšanje ratinga slovenskih bank. Problematičnost predlagane večje uporabe zunanjih ratingov pri ocenjevanju tveganosti podjetij je v Sloveniji, podobno kot v celotni Evropi, povezana s (pre)majhno razširjenostjo rating agencij oz. skromnim deležem rangiranih podjetij. V Sloveniji sicer deluje nekaj lokalnih rating agencij17, ki pa s svojim delom zaenkrat pokrivajo le majhen delež delujočih podjetij. V Evropi zato razmišljajo o uporabi ocen lokalnih ocenjevalnih agencij in kreditnih registrov. O slednjem bi morda veljalo razmisliti tudi pri nas. Evropska komisija se v svojem predlogu nove kapitalske ureditve za banke iz držav članic še ni opredelila glede poostritve režima na področju zavarovanja s hipotekami v skladu z Baslom, kar onemogoča dokončno ugotavljanje posledic spremenjenih kapitalskih pravil za banke na področju EU. S sprejetjem Sklepa o nadzoru bank in hranilnic na konsolidirani osnovi (Uradni list RS, št. 109/99) smo v slovensko bančno bonitetno regulativo vključili zahtevo po konsolidiranem spremljanju kapitala in kapitalske ustreznosti. Banke morajo ne glede na izvajanje konsolidiranega nadzora brez izjeme izpolnjevati bonitetne omejitve na solo osnovi, Banka 16 EEA države vključujejo države EU, Islandijo, Liechtenstein in Norveško, med »z njimi primerljive« države pa sodijo Avstralija, Japonska, Kanada, Nova Zelandija, Švica in ZDA. 17 V Sloveniji delujoče bonitetne agencije so I, d.o.o. poslovne informacije (partner Dun & Bradstreet-a), Creditreform, d.o.o in Intercredit, d.o.o.

44

Slovenije pa lahko od njih zahteva tudi subkonsolidacijo oz. konsolidacijo posameznih poslov ali postavk. Ker zavarovalnice že po zakonski definiciji spadajo med druge finančne organizacije, so vključene v konsolidirane računovodske izkaze njihovih nadrejenih bank (po kapitalski metodi), pri izračunu kapitala bančne skupine pa se naložbe v zavarovalnice odštevajo od kapitala. Uveljavitev nove kapitalske ureditve na področju konsolidiranega nadzora torej za Slovenijo ne bo prinesla večjih vsebinskih sprememb, določene težave pa lahko pričakujemo pri sami tehnični izvedbi konsolidiranega nadzora v praksi. Pojem listinjenje (securitisation), ki za banke na razvitejših finančnih trgih predstavljajo učinkovit instrument za kapitalsko arbitražo, kot tudi izvedeni kreditni instrument, s katerimi te banke obvladujejo kreditna tveganja, zaenkrat še niso del slovenske bančno-finančne realnosti in jih potemtakem pri nas ne moremo šteti med argumente za spremembo obstoječe kapitalske ureditve. Novost za naše banke (kot tudi vse banke po svetu), povezana z novimi kapitalskimi pravili, bo tudi uvedba kapitalskih zahtev za operativno tveganje, ki bi lahko povzročila padec koeficientov kapitalske ustreznosti. Ker je bil prvotni baselski predlog glede višine kapitalskih zahtev deležen ostrih kritik (kapital, namenjen kritju operativnega tveganja, naj bi namreč znašal 20 % vsega regulatornega kapitala), bo v končnem dokumentu za razpravo definiran nov odstotek, ki naj bi v večji meri odražal dejansko nevarnost izgub, ki so ji banke izpostavljene iz naslova operativnega tveganja. Merjenje operativnega tveganja je povezano s problemom njegove kvantifikacije, saj je določanje izgub iz njegovega naslova možno le za nekatera področja, na katera se to tveganje nanaša. Operativno tveganje namreč definiramo kot tveganje nepričakovane izgube iz naslova pomanjkljivosti v delovanju informacijskega sistema in internih kontrol ali zunanjih dogodkov (npr. naravnih nesreč). Lahko je posledica človeške napake, sistemskih vrzeli ter nezadostnih postopkov in vgrajenih kontrol. Ne glede na to obstajajo nekateri kvantitativni indikatorji, ki lahko služijo kot približki za merjenje operativnega tveganja v primerih, ki jih je sicer nemogoče okvantificirati (Sušnik 2001, 7). Naše banke z bolj sofisticiranimi sistemi za razvrščanje komitentov bodo zainteresirane za uporabo alternativnega načina merjenja tveganosti terjatev v okviru prvega stebra, to je pristopa temelječega na internih ratingih oz. internih sistemih za razvrščanje komitentov. Ta pristop naj bi namreč bankam omogočil znižanje kapitalskih zahtev kot »nagrado« za boljše delo na področju merjenja in upravljanja s kreditnim in drugimi tveganji. Za dovolitev uporabe pristopa temelječega na internih ratingih bankam, ki bodo izpolnjevale predpisane kriterije, bo potrebno razširiti ZBan. Izpolnjevanje minimalnih standardov in dobre bančne prakse na področju upravljanja s kreditnim tveganjem bo prvi korak na poti k pridobitvi nadzornega soglasja za uporabo internega rating sistema v regulatorne namene. Standardi za oceno internih sistemov bank za določanje kreditnega tveganja morajo biti osredotočeni predvsem na verjetnost neplačila komitenta, izgubo ob neplačilu, pričakovano izgubo in nepričakovano izgubo. Prag vstopa banke k uporabi internih kreditnih ratingov mora biti sposobnost banke, da razvršča dolžnike v dovolj veliko število bonitetnih razredov na smiseln in preverljiv način z uporabo merljivih značilnosti tveganja. V vsakem bonitetnem razredu naj bi bilo razvrščenih največ 30 % vseh izpostavljenosti (glede na to, da je bil tak delež glasno kritiziran s strani bank, v Baslu razmišljajo o njegovi spremembi).

45

V Sloveniji je zaradi majhnega števila rangiranih podjetij smotrno razmišljati o razvoju internih sistemov za razvrščanje v bankah oz. njihovi potrebni nadgradnji za uporabo za namen izračunavanja kapitalskih zahtev. Kvantitativne metode na področju kreditnega tveganja so tudi v naših bankah v splošnem že dokaj razvite, večji problem so praktične izkušnje z uporabo modelov in kakovost podatkov, s katerimi banke razpolagajo. Komitenti oz. terjatve do njih se pri nas v skladu z metodologijo Banke Slovenije razvrščajo v pet bonitetnih skupin (A, B, C, D, E). V svetu banke uporabljajo interne sisteme razvrščanja komitentov, ki so oblikovani tako, da mnogo bolj natančno razlikujejo različne kreditne bonitete komitentov, kot jih predpisujejo nadzorniki. Posebno pozornost banke namenjajo prav najvišjemu razredu (v Sloveniji skupina A), za katero sicer ni potrebno oblikovati rezervacij, vendar so med podjetji v tem razredu največje razlike. Koncentracija izpostavljenosti je v Sloveniji zaradi uporabe petstopenjske lestvice za razvrščanje komitentov še večja. Naše banke so v zadnjih letih dosegle pomemben napredek pri oblikovanju svojih internih bonitetnih sistemov. S tem se je upravljanje s kreditnim tveganjem vsaj pri uporabi tradicionalnih metod približalo praksi, ki jo razviti bančni svet pozna že desetletja. V prihodnosti bodo morale banke vgraditi v svoje interne bonitetne sisteme tudi različne kvalitativne in kvantitativne modele za napovedovanje verjetnosti neplačil, ki so osnova za uporabo teh sistemov za namen določanja kapitalskih zahtev. Tudi v Sloveniji bodo morali nadzorniki svoje tradicionalne metode nadzora za spremljanje doseganja predpisanih količnikov kapitalske ustreznosti (on-site pregledi, off-site analize, razgovori z vodstvom banke, spremljanje dela notranje in zunanje revizije, spremljanje interakcije banke in njenega okolja itn.) prilagajati novim analitičnim pristopom, ki jih banke uporabljajo pri samooceni kapitalske ustreznosti in določanju internih kapitalskih ciljev. Tako zasnovan nadzorni pristop zahteva veliko število dobro usposobljenih in izkušenih nadzornikov, pri nadziranju mednarodno aktivnih bank pa tudi intenzivno sodelovanje med različnimi nadzornimi organi. Prispevek k temu predstavljajo tudi sklenitve sporazumov o sodelovanju (angl. memorandum of understanding) Banke Slovenije s številnimi domačimi in tujimi nadzornimi organi v letih 1999, 2000 in 2001. Ob uveljavitvi tretjega stebra nove kapitalske sheme bodo morale slovenske banke vsaj enkrat letno v svojih poslovnih poročilih razkriti pomembnejše kvantitativne in kvalitativne podrobnosti o svojem finančnem položaju, rezultatu, obvladovanju tveganj ipd. Tako naj bi banke objavile sumarne informacije o strukturi svojega kapitala, vključno s sestavinami kapitala in značilnostmi kapitalskih instrumentov (še posebej to velja za kompleksne hibridne instrumente in razne finančne inovacije). Tržni udeleženci naj bi bili seznanjeni tudi z obsegom oblikovanih rezervacij za pokrivanje potencialnih izgub iz naslova kreditnega in drugih tveganj (Sušnik 2001, 11). Na področju poročanja bank je Banka Slovenije v smislu uveljavitve tretjega stebra v Sloveniji zadostna zakonska pooblastila, ki jih bo potrebno udejaniti v smislu spremembe naših sklepov (npr. sklep o poslovnih knjigah in poslovnih poročilih, sklep o poročanju po 127. členu ZBan, idr.). Javnosti so zaenkrat na voljo letni računovodski izkazi, ki so jih banke v skrajšani obliki dolžne objavljati vsaj enkrat na leto. Finančni podatki v njih so skopi, njihovo razumevanje pa še dodatno otežuje posebnost našega računovodskega sistema, imenovana revalorizacija. Naše banke počasi ugotavljajo, da s tem, ko ponudijo javnosti, zlasti pa

46

vlagateljem, korektne in izčrpne informacije o svojem poslovanju ter jim ustrezno predstavijo svoje načrte za prihodnost, pridobivajo njihovo zaupanje in naklonjenost. To dokazuje tudi izbor najboljšega letnega poročila za leto 1999, ki so ga organizirali v časniku Finance.

47

5 PRIHODNOST BASELSKIH KAPITALSKIH STANDARDOV V SVETU 5.1 Evropska ureditev - Trije stebri za banke iz EU Za banke držav članic EU je nov baselski kapitalski sporazum v obliki evropske direktive zavezujoč. Za Slovenijo kot članico je zato razvoj evropske kapitalske regulative pravzaprav pomembnejši od baselskega. Vsebini baselskega kapitalskega sporazuma in evropske direktive s tega področja naj bi bili vsebinsko sicer bolj ali manj usklajeni, kljub temu pa med njima obstajajo določene razlike, ki jih je potrebno poznati in razumeti. Pri tem je pomembno, da so evropske direktive čimbolj usklajene z baselskimi standardi oz. da že v izhodišču ne postavljajo kreditnih institucij iz EU v slabši konkurenčni položaj v primerjavi z neevropskimi G-10 bankami. Evropske direktive so pravni vir, zato je Komisija pri njihovem oblikovanju precej manj fleksibilna od Baselskega komiteja in tako ne bodo direktive povsem identične baselskemu dokumentu. Postopek njihovega sprejemanja je precej dolgotrajen in zapleten, velikokrat ga označujejo tudi nacionalni gospodarski in politični interesi držav članic. Nova evropska direktiva o kapitalski ustreznosti (krajše imenovana kar CAD3)18 naj bi veljala za vse banke držav članic, ne glede na njihovo velikost, kompleksnost, vrste storitev, ki jih te banke opravljajo. Terminski načrt oblikovanja nove kapitalske ureditve v EU je močno povezan z baselskim (končno besedilo direktive naj bi bilo nared do konca leta 2005 in države članice bodo imele leto dni časa za prenos vsebine direktive v svojo nacionalno zakonodajo), kar bi pomenilo enakovreden konkurenčni položaj bank iz držav članic EU z neevropskimi bankami. Evropska komisija bo pri oblikovanju predloga CAD3 direktive upoštevala: - Fleksibilnost in razvojna naravnanost novih pravil naj bi omogočila njihovo uporabo

vsem bankam v EU, od najmanjših hranilno-kreditnih služb do največjih globalnih bank.

- Nacionalna diskrecija (od države do države razlikujejo), ki je zaradi precejšnje različnosti držav članic EU sicer nujen element evropskih direktiv, bo morala biti v evropski kapitalski regulativi precej omejena, saj bo sicer prišlo do motenj na skupnem evropskem finančnem trgu. Splošna načela glede procesov upravljanja s tveganji in razkritij, ki naj bi jih upoštevale vse banke, bodo morali nadzorniki prilagoditi v skladu z individualnimi karakteristikami in posebnostmi posameznih bank ter posameznih držav.

18 Gre za t.i. Solvency Ratio Directive (89/647/EEC), vsebovano v Directive 2000/12/EC relating to the taking up and pursuit of the Business of credit institutions in Council Directive 93/6/EEC on the capital adequacy of investment firms and credit institutions (krajše CAD direktiva).

48

TABELA 5: POSEBNOSTI TREH SREBROV V EU STEBER POSEBNOSTI TREH STEBROV ZA BANKE V EU 1. steber Problematika majhnih in manj kompleksnih EU bank (zavezank za uporabo novih pravil, hipotek kot

instrumenta zavarovanja terjatev bank): - Primeren le standardiziran pristop (uvedba 75 % uteži za tehtanje terjatev do majhnih dolžnikov

in 40 % uteži za tehtanje terjatev, zavarovanih s stanovanjskimi hipotekami); zadnjo besedo bodo v posamezni državi imeli nacionalni regulatoji.

- Izjemoma imajo dolžniki manjših in manj kompleksnih bank ratinge priznanih bonitetnih agencij. Problematika majhnih in srednjih podjetij19, ki bi lahko postala žrtev novih kapitalskih pravil zaradi podražitve kreditov bank kot glavnega vira njihovega financiranja:

- Za terjatve do njih naj bi banke uporabljale utež 75 % namesto sedanjih 100 %. - Za tista, ki se uvrščajo v podjetniški sektor terjatev pa bi imele banke možnost uporabljati

diskontni faktor20. Direktiva bo zavezujoča za evropska investicijska podjetija oz. borzno posredniških družb:

- Trije alternativni pristopi za izračun kapitalskih zahtev za operativno tveganje predstavljajo primerno rešitev za najrazličnejše banke znotraj EU.

- Širšem priznavanju zavarovanja (pristopa temelječ na limitih in na premijah). - Banke v EU morajo izpolnjevati zahteve za operativno tveganje ter stroge zahteve direktive,

medtem ko investicijska podjetja iz ne - EU držav niso obremenjena s kapitalskimi zahtevami za operativno tveganje (so konkurenčna).

2. steber Zagotovitev čimvečje harmonizacije med načeli in zahtevami, na katere se bodo naslanjali nadzorniki pri izvajanju novih pravil v praksi različnih držav članic:

- Potrebno je poiskati ravnotežje med želeno stopnjo harmonizacije in zadostnim obsegom nacionalne diskrecije).

- Potreba po sodelovanju med nadzorniki iz različnih držav (problem pomanjkanje izkušenih nadzornikov).

Samo v redkih državah članicah EU obstaja eksplicitna pravna podlaga za regulativni nadzor oz. za zahtevanje višjega koeficienta kapitalske ustreznosti od splošno uveljavljenega (8 %), čeprav direktive dopuščajo fleksibilno tolmačenje kapitalskih pravil.

3. steber Spremembe predvsem za tiste banke, ki v svojih letnih poročilih še ne objavljajo vseh informacij, zanimivih za tržne udeležence (vprašanje pa je, če bo trg v Evropi kdaj res odigral tako aktivno vlogo, kot jo igra npr. v ZDA, kjer je transparentno delovanje bank vsaj do neke mere nagrajeno in zavajajoče kaznovano).

Vir: Povzeto po Rubin (2003, 2-7)

5.2 Basel v ZDA Razprave o tehničnih podrobnostih Basla II, njegovih posledicah za banke v različnih državah sveta ter predvidenih makroekonomskih učinkih pa so zadnje pol leta ostale v senci odločitve Američanov, da bodo spoštovanje Basla II zahtevali samo od nekaj svojih največjih bank. Presenečenje s strani ZDA je prišlo ravno v času, ko je izgledalo, da je večina kontroverznosti, pogosto očitanih procesu nastajanja Basla II, naposled odpravljenih in ko se je večina tako ali drugače »vpletenih« sprijaznila z dejstvom, da Basel II je in bo prihodnja usoda svetovnega bančništva. 27. februarja je tako Roger Ferguson, podpredsednik sveta guvernerjev ameriških Zveznih rezerv (FED), razglasil, da bodo Američani tudi pri uveljavitvi Basla II izbrali svojo pot, ne glede na jasno začrtani cilj Baselskega komiteja o univerzalni implementaciji novega kapitalskega sporazuma, ki naj bi še naprej omogočala izenačevanje konkurenčnega položaja bank vsega sveta. 19 Izpolnjujejo omejitve v velikosti izpostavljenosti (€ 1 mio). 20 Velikost je odvisna od velikosti podjetja, v povprečju pa bi znašal 10 %, največji 20 % pri podjetjih - katerih letna prodaja ne presega € 5 mio.

49

Po mnenju Američanov je pomembno zagotoviti enaka pravila poslovanja predvsem in samo za tiste banke, ki so neposredni konkurenti mednarodno aktivnim bankam iz drugih držav. Takšnih bank naj bi bilo v ZDA samo okrog 10, še približno 10 ostalih bank pa bo verjetno za uporabo Basla II zainteresiranih prostovoljno. Kljub temu, da bo pravila iz novega kapitalskega sporazuma uporabljalo tako majhno število ameriških bank, naj bi bilo s tem pokritih kar 99 % tujih naložb 50-ih največjih bank v ZDA oz. dve tretjini celotne domače bančne aktive v ZDA. Velikost in relativna pomembnost teh institucij za ameriški bančnofinančni sistem naj bi hkrati opravičevala odločitev ameriških treh nadzornih institucij (FED, OCC, FDIC1), da bankam, obveznikom za Basel II, dovolijo le uporabo razvitega pristopa, temelječega na internih ratingih za določanje kapitalskih zahtev za kreditno tveganje ter naprednih pristopov za določanje kapitalskih zahtev za operativno tveganje (AMA). Vsi ostali pristopi, ki so bistvo fleksibilne in razvojno naravnane strukture novega kapitalskega sporazuma, ameriškim bankam ne bodo na voljo (Rubin 2003, 1). Skoraj 6.500 bank v ZDA bo lahko še naprej uporabljalo pravila starega kapitalskega sporazuma iz leta 1988 (Basla I), kar med drugim pomeni, da zanje ne bo veljala nova kapitalska zahteva za operativno tveganje. Primerljivost količnikov kapitalske ustreznosti na mednarodnem nivoju bo že zaradi tega precej zmanjšana (Rubin 2003, 2). Tudi te banke se bodo sicer lahko odločile za implementacijo Basla II oz. njegovih najbolj naprednih pristopov za določanje kapitalskih zahtev, vendar le ob izpolnjevanju številnih strogih kvantitativnih in kvalitativnih pogojev, ki dokazujejo usposobljenost bank za ustrezno razumevanje in uporabo naprednih pristopov v njihovih procesih obvladovanja tveganj in poslovanja. Malo verjetno je, da bodo analize stroškov in koristi, brez katerih nobena banka ne more sprejeti odločitve, katere pristope uporabljati za določanje regulatornih kapitalskih zahtev po Baslu II, pokazale prednosti naprednih pristopov za manjše ameriške banke. Ne glede na to, da bo večina bank po letu 2006 tako ostala v režimu Basla I, pa bodo tržne sile nedvomno poskrbele, da se bodo tudi te banke približevale standardom obvladovanja tveganj, ki jih uvaja Basel II. ZDA se ne bojijo, da bi neuporaba pravil Basla II v večini njihovih bank ogrozila varnost in stabilnost bančno-finančnega sistema. Poslovanje bank, ki ne bodo obvezniki za Basel II, je namreč relativno enostavno, sestavljeno v glavnem iz klasičnih kreditnih poslov, ki naj ne bi zahtevali uporabe sofisticiranih načinov obvladovanja tveganj. Večina teh bank ima poleg tega precej močno kapitalsko osnovo, saj količniki kapitalske ustreznosti kar v 93 % bank presegajo 10 %, kar pomeni 25 % rezervo nad minimalnim 8 % količnikom kapitalske ustreznosti. Takšna kapitalska rezerva je deloma posledica tržnih razmer, poslovne politike bank, deloma pa ameriške zakonodaje, ki veže obseg in strukturo dovoljenih aktivnosti bank na njihovo kapitalsko moč. V ZDA je drugi steber, t. i. regulativni nadzor kot ga uvaja Basel II, v veljavi že dolga leta. Podobno velja za tretji steber – tržno disciplino, saj je že sedaj obseg zahtevanih razkritij celo večji, kot ga predvideva nov baselski kapitalski sporazum. Prednosti uvedbe Basla II za večino ameriških bank torej praktično ni (Rubin 2003, 2). Prej opisana odločitev Američanov, ki jo večina označuje kot politično, sproža mnoga vprašanja, predvsem z vidika obravnave hčera oz. podružnic bank iz drugih držav v ZDA in hčera oz. podružnic ameriških bank v drugih državah. Podružnice tujih bank na ozemlju ZDA zaradi načela nadzora domače države (angl. home country control) niso neposredno zavezane k spoštovanju ameriške nadzorne zakonodaje in regulative. Drugače je s

50

hčerinskimi bankami tujih bank, ki poslujejo v ZDA. Le-te bodo morale izbirati med najbolj naprednimi pristopi za določanje kapitalskih zahtev za kreditno in operativno tveganje ter pravili starega kapitalskega sporazuma iz leta 1988. V primeru odločitve za slednje, bi se lahko pojavili pomembni problemi pri ugotavljanju kapitalske ustreznosti matične banke na konsolidiranem nivoju, ki bi se odločila uporabljati osnovni IRB pristop, saj ameriška hčera ne bo izračunavala potrebnih IRB parametrov, to je verjetnosti neplačila komitentov (PD). Za banke v ZDA, katerih matične banke v tujini bodo uporabljale manj razvito različico pristopa temelječega na internih ratingih, ameriške nadzorne institucije zato preučujejo možnosti, da bi jim v nekem razumnem prehodnem obdobju dovolili uporabo konzervativnih predpostavk za izračun potrebnih parametrov za napredni IRB pristop (izgubo ob neplačilu LGD, izpostavljenost ob neplačilu EAD), če podatki za nekatere dele portfeljev teh bank še ne bi bili na voljo. S takšnimi in podobnimi vprašanji se intenzivno ukvarja posebna delovna skupina za implementacijo Basla II (Accord Implementation Group), ustanovljena pod okriljem Baselskega komiteja. 5.3 Novi kapitalski sporazum – priložnost ali problem Banke, nadzorniki in drugi že ugotavljajo posledice novih kapitalskih pravi, katera naj bi na splošno prinesla predvsem naslednje posledice: - Nivo regulatornega kapitala naj bi bil bliže dejanskemu ekonomskemu tveganju bank. - Kapital v posameznih bankah in med njimi naj bi se prerazporedil glede na tveganost

njihovega poslovanja. - Agregatna raven kapitala v bančnih sistemih naj ne bi padla pod obstoječo raven. - Procesi obvladovanja tveganj v bankah naj bi se priznavali v večji meri kot doslej. - Spodbude za kapitalsko arbitražo naj bi se zmanjšale. Banke seveda bolj kot te, lahko bi rekli teoretične posledice, zanimajo konkretne številke o tem, kolikšne prihranke naj bi jim prinesla nova pravila v smislu zmanjšanja kapitala in kolikšne stroške bodo povzročili izgradnja ali nadgradnja sistemov za upravljanje s tveganji ter oblikovanje obsežnih podatkovnih baz. O vplivu novega kapitalskega sporazuma na banke je bilo do sedaj narejenih že precej študij in analiz (kot so na primer cost/benefit analize oz. analize stroškov in prihrankov za investicije, ki jih bo zahtevala predvsem uporaba razvitega pristopa, temelječega na internih ratingih). Banke v glavnem skrbi naslednje: - Da ne bodo imele dovolj časa za pripravo na nova pravila, predvsem, če bodo hotele

uporabiti katerega izmed bolj sofisticiranih pristopov za določanje kapitalskih zahtev (problem v tej zvezi predstavlja predvsem zagotovitev dovolj dolgih časovnih vrst podatkov21, ki so predpogoj za uporabo omenjenih pristopov).

- Večje banke se bojijo, da bi neuporaba razvitega pristopa temelječega na internih ratingih lahko pomenila negativen signal za bonitetne agencije in povzročila popravke njihovih ratingov navzdol.

- Manjše banke bojijo, da bodo zaradi težav s kadrovskimi in drugimi resursi že v samem izhodišču v slabšem položaju v primerjavi z velikimi bankami (onemogočilo pomanjkanje podatkov) .

21 Za oceno verjetnosti neplačila je tako npr. zahtevana najmanj 5 let dolga časovna vrsta preteklih podatkov, pri čemer bi morala banka te podatke zbirati že vsaj 2 leti pred uveljavitvijo novih pravil.

51

- Operativno tveganje ostaja področje, kjer je zaenkrat še veliko nejasnosti in odprtih vprašanj. Za merjenje in upravljanje operativnega tveganja neke splošno uveljavljene metodologije, ki bi veljala za dobro bančno prakso (zaenkrat zeva na tem področju ogromna podatkovna vrzel, saj niti večina največjih svetovnih bank tega tveganja še ne spremlja dolgo časa ali vsaj ne na sistematičen način).

- Centralne banke posameznih držav (čuvaji makroekonomske in finančne stabilnosti zanimajo »makro« posledice bojazen, da bodo nova pravila precej bolj prociklična kot obstoječa in bi kot taka lahko ogrozila sistemsko stabilnost).

- Slovenske Banke skrbi izgraditev ustrezne informacijske podpore, med priložnostmi pa vidijo večjo uporabo internih metod za upravljanje s tveganji ter približevanje potrebnega regulatornega kapitala dejanski tveganosti bank.

Novi kapitalski sporazum za banke pomeni tako priložnost kot tudi problem. Banke se bodo morale soočiti s številnimi problemi, ki izhajajo v veliki meri iz njihovih notranjih slabosti in pomanjkljivosti, če bodo hotele izkoristiti potencialne priložnosti, ki jih ponuja nov, kompleksnejši baselski kapitalski sporazum. Basel II predstavlja izziv za banke in nadzornike. Sodelovanje med obojimi bo zagotovo eden izmed ključnih dejavnikov uspeha, to je praktičnega zaživetja novih kapitalskih pravil, in kar je še pomembneje, njihovega duha. Nekateri bančniki še vedno trdijo, da je Basel II preveč kompleksen, predrag in premalo fleksibilen. Stroški njegove uveljavitve, ocenjeni na 25 do 50 mio USD za srednje velike banke oz. na 50 do 150 mio USD za velike banke, bodo vsaj na kratek rok najverjetneje izničili ali celo prekoračili kapitalske prihranke iz naslova uporabe sofisticiranih, bankam prikrojenih pristopov za določanje kapitalskih zahtev. Visoke stroške bodo zaradi priprav na Basel II utrpeli tudi regulatorji in nadzorniki, toda, kot kažejo izkušnje iz preteklosti, so težave bank ali bančne krize, nastale kot posledice neustreznega obvladovanja tveganj, še bistveno dražje. Novo kapitalsko ureditev pa je seveda potrebno razumeti kot začetek evolucijskega procesa, ki je daleč stran od minimalnih kapitalskih zahtev, temelječih na bolj ali manj enostavnih nadzornih pravilih. Basel II je namreč prvenstveno namenjen razvoju in krepitvi kulture upravljanja s tveganji v bankah, ki naj bi tudi po zaslugi novih kapitalskih pravil doživelo še večji razmah kot do sedaj (Rubin 2003, 8). 5.4 Base II in procikličnost Finančna procikličnost - potencialna nevarnost, da banke s svojim delovanjem, na katerega vplivajo tudi regulatorne kapitalske zahteve, okrepijo ciklično gibanje realne ekonomije. O povezavi med ekonomskimi cikli in tveganjem obstajata dve povsem nasprotujoči si razlagi. Po eni tveganje narašča v obdobju recesij in finančnih pretresov ter pada znotraj obdobij razcveta in finančno tržne stabilnosti. Nasprotno stališče pa je, da se tveganje povečuje v razcvetu in da visoka stopnja nezmožnosti vračila kredita odraža le materializacijo tveganj, ki so nastala v recesiji. Dejstvo, da je v zadnjih dveh desetletjih veliko držav doživelo bančno krizo po obdobju močne gospodarske rasti, ki jo je spremljala velika kreditna ekspanzija, govori v prid drugi razlagi (Rubin 2003, 1).

52

Ukrepi posamezne finančne institucije, sproženi z namenom zmanjšanja tveganja lahko dejansko povečujejo tveganje v finančnem sistemu kot celoti, kar se pokaže tudi v poglobljenem ekonomskem ciklu. Ekspanzivni del cikla označujejo pretirani optimizem, ki se zrcali v podcenjevanju tveganj, visokih cenah naložb in povečanem finančnem vzvodu finančnih institucij. V recesiji se nasprotno pojavi odklonilen odnos do tveganj, naložbene cene upadajo, narašča potreba finančnih institucij po dokapitalizaciji. Banke so že zaradi narave svojih aktivnosti nagnjene k procikličnemu obnašanju, saj v času gospodarskega razcveta oz. ekspanzije zaradi podcenjevanja tveganj prevzemajo nova in nova tveganja, ki se jih začno zavedati šele v času gospodarske krize oz. recesije, ko se prevzeta tveganja dejansko odrazijo v oblik izgub. Banke takrat pospešeno oblikujejo rezervacije za slabe terjatve ali so jih celo prisiljene odpisati, kar prek zmanjšanih dobičkov zmanjšuje njihovo kapitalsko ustreznost. Večja ocenjena tveganost naložb po drugi strani povečuje kapitalske zahteve. Če kapital bank in rezervacije, akumulirane v času gospodarskega razcveta, ne zadoščajo za pokritje materializiranih tveganj v recesiji, morajo banke zaradi izpolnitve kapitalskih zahtev povečati svojo kapitalsko bazo ali zmanjšati obseg svojih tveganih naložb oz. aktivnosti. Ker je dostop do svežega kapitala v recesiji otežkočen, banke ponavadi reagirajo na povečane kapitalske zahteve s krčenjem kreditne aktivnosti. To lahko privede do zmanjšanega obsega investicij in posledičnega negativnega vpliva na gospodarsko aktivnost (Rubin 2003, 1). Nove kapitalske zahteve, bolj občutljive na tveganje, naj bi namreč kot logično, a nezaželjeno stransko posledico prinašale okrepljeno ciklično obnašanje bank. Večja finančna procikličnost naj ne bi bila samo posledica zmanjšanja bančnega kapitala zaradi izgub iz naslova slabih kreditov, temveč predvsem rezultat povečanja kapitalskih zahtev zaradi prehoda kreditov v bolj tvegane bonitetne razrede. V sedanjem sistemu so kapitalske zahteve ostajale bolj ali manj nespremenjene tudi v recesiji, ko se je nivo kapitala manjšal zaradi večjih odpisov ali oblikovanih rezervacij. Odslej oz. po uveljavitvi novega kapitalskega sporazuma bodo v recesiji narasle tudi kapitalske zahteve, saj bodo temeljile na zunanjih ali internih ratingih, ki naj bi odražali tekoče finančno stanje kreditojemalcev. V času ekspanzije naj bi tako količniki kapitalske ustreznosti še naraščali, v času recesije pa padali, kar naj bi še povečalo globino ekonomskega cikla. Izračuni kažejo, da bi lahko višina kapitalskih zahtev pri bankah med recesijo in gospodarskim razcvetom nihala v povprečju kar za 20 % do 30 %. Razlaga: 1) V ekspanziji (gospodarski razcvet - večanje kreditiranja):

- Povprečna izračunana verjetnost neplačila (IRB pristop), naj bi se zmanjšala, kar naj bi zaradi manjših kapitalskih zahtev prispevalo k večjemu obsegu kreditiranja bank.

- Ugodnejše tehtanje terjatev bank, povezano z zvišanjem povprečnega ratinga naložb banke (standardizirani pristop) naj bi prispevalo k večjemu kreditiranju.

2) V recesiji (čas krize): bančno kreditiranje je zaradi večje povprečne verjetnosti neplačila oz. nižjega povprečnega ratinga še bolj obremenjeno s kapitalskimi zahtevami, poleg tega naj bi imele banke takrat večje težave s pridobivanjem svežega (in ne predragega) kapitala in naj bi se tako še v večji meri posluževale zmanjšanja obsega kreditiranja. Glavne ciklični element kapitalske regulative predstavljajo prav prehodi (angl.

53

migration) ratingov iz boljših v slabše bonitetne razrede. Posledično morajo banke v čas krize povečati kapital ali zmanjšati svojo kreditno aktivnost22.

Interni ratingi imajo veliko pomanjkljivosti. Določajo se namreč najpogosteje za obdobje enega leta, čeprav lahko pride tudi do podaljšanja obdobja njihove veljavnosti na več let ali do zapadlosti terjatve do nekega dolžnika. Ponavadi izhajajo iz ocene tveganosti dolžnika v določenem časovnem trenutku (angl. point-in-time), kar pomeni, da upoštevajo predvsem trenutni položaj dolžnika, manj pa pričakovane prihodnje spremembe njegovega finančnega in poslovnega položaja. Načelo previdnosti ter varnega in skrbnega poslovanja banke odvrača od popravljanja ratingov navzgor, tudi če pričakujejo izboljšave v položaju dolžnika. Nasprotno banka spremeni ocene tveganosti, če pride do poslabšanja dolžnikovega položaja v času recesije, s čimer so interni ratingi podvrženi procikličnosti. Dodatna procikličnost lahko izhaja še iz uporabe tehnik oz. instrumentov zavarovanja, katerih vrednost je prav tako delno pogojena s spreminjanjem splošnih gospodarskih pogojev. Zunanji ratingi naj bi bili bolj stabilni od internih, saj je vpliv cikla v njih vsaj deloma izločen. Rating agencije pri postavljanju ratingov namreč ponavadi izhajajo iz najslabšega scenarija (ali vsaj pričakovanega povprečja različnih možnih scenarijev), torej najslabšega možnega položaja dolžnika, do katerega bi lahko prišlo v času krize. Poleg tega naj bi veljali za daljše obdobje, ki upošteva tudi spreminjanje gospodarskega položaja ocenjevanega subjekta zaradi vpliva gospodarskih ciklov (angl. through-the-cycle ratings). Načini, s pomočjo katerih naj bi se banke do neke mere obvarovale pred posledicami cikličnega obnašanja (povzeto po Rubin 2003, 5-6): - Teoretično najenostavnejša rešitev za ugotavljanje povprečne verjetnosti neplačila za

časovno obdobje, daljše od enega leta (v enaki meri »prizadene« vse dolžnike banke). Problem predstavlja pomanjkanje podatkov o posameznih dolžnikih, ki bi omogočili oblikovanje zanesljivih in stabilnih ocen o njihovi tveganosti. Delna rešitev problema - oblikovanje združenih podatkovnih baz, v katere bi podatke o posameznih dolžnikih združilo več bank.

- Večje nihanje količnikov kapitalske ustreznosti samo po sebi ni problematično, če se banke zavedajo njegovih vzrokov in če ga znajo vgraditi v svoje kapitalske strategije in cilje (t. i. stres testi ali testi izjemnih situacij, ki od bank zahtevajo, da svoja tveganja ocenijo ob skrajno pesimističnih predpostavkah - obvezen za pristop, temelječ na internih ratingih). Kapitalska rezerva naj bi vsaj do neke mere ublažila pretirano prociklično nihanje količnikov kapitalske ustreznosti.

- Dinamično oblikovanje rezervacij, pri katerem gre za oblikovanje dodatnih rezervacij v času kreditne ekspanzije, ki je običajna spremljevalka gospodarskega razcvet (služile bi kot zaščita pred cikličnimi gibanji in slabšanjem kapitalske pozicije bank, oblikovale pa bi jih vse banke glede na povprečje rasti kreditiranja, izračunano za obdobje celega gospodarskega cikla).

V okviru drugega stebra bodo morali nadzorniki preverjati, ali so interni ratingi bank dovolj stabilni in oblikovani ob dovolj konzervativnih predpostavkah. Zagotoviti bo potrebno, da banke v ocene tveganosti posameznih dolžnikov vgradijo tudi ocene sistemskih tveganj, ki izhajajo iz volatilnosti gospodarskih ciklov. Od bank, ocenjenih kot 22 Posledično bi morale banke takrat povečati kapital ali zmanjšati svojo kreditno aktivnost.

54

posebej ciklično občutljivih, bi bilo v ekspanziji smiselno zahtevati oblikovanje večjih kapitalskih rezerv kot od ciklično manj občutljivih in sistemsko manj pomembnih bank, kar bi služilo kot blažilec procikličnosti v obdobju recesije. Ob diskrecijskem določanju velikosti tako predpisane kapitalske rezerve bodo nadzorniki nosili še večji del odgovornosti za vzdrževanje ne samo bančne, temveč tudi širše gospodarske sistemske stabilnosti.

55

6 SKLEP Kreditno tveganje je tveganje finančne izgube, ki je posledica dolžnikove nezmožnosti, da zaradi kateregakoli razloga ne izpolni svoje finančne ali pogodbene obveznosti v celoti. Poleg kreditnega tveganja pa se v bankah srečujejo še z naslednjimi tveganji: likvidnostno, obrestno, valutno, tržno, izvenbilančno, operativno, tveganje nesolventnosti. Kapitalska ureditev po novem kapitalskem sporazumu (Baslu II) temelji na treh komplementarnih stebrih, in sicer: minimalne kapitalske zahteve, regulativni nadzor in tržna disciplina. Osrednji poudarek je na učinkovitejši obravnavi kreditnega tveganja, kapitalskim zahtevam za kreditno tveganje pa so dodane tudi zahteve za operativno tveganje. Osrednji steber nove kapitalske ureditve (minimalne kapitalske zahteve) definira način ugotavljanja minimalnih kapitalskih zahtev, ki sestojijo iz definicije regulatornega kapitala, mere za izpostavljenost tveganjem ter pravil za določanje višine potrebnega kapitala glede na profil tveganosti banke. Standardizirani pristop za izračun kapitalskih zahtev za kreditno tveganje, kot ga določa novi kapitalski sporazum, ohranja relativno enostavnost pristopa, vendar s spremembami, ki naj bi prispevale k večji natančnosti kapitalskih zahtev. Koeficienta minimalne kapitalske ustreznosti je še vedno predpisan v višini 8 %. Temelji na obstoječem pristopu tehtanja terjatev z različnimi utežmi glede na njihovo tveganost. Izpostavljenost se še vedno meri v okviru definiranih uteži kreditnega tveganja (0 %, 20 %, 50 %, 100 %) z uvedbo dodatne 150 % uteži za najnižje rangirane dolžnike oziroma najmanj kvalitetne terjatve bank. Uteži za tehtanje so določene v okviru glavnih kategorij dolžnikov/terjatev: države (odprava t. i. klubskega pristopa na podlagi OECD članstva), banke, podjetja, zunajbilančne postavke. V večji meri priznava uporabo tehnik za zmanjševanje kreditnega tveganja. Bolj sofisticirane banke bodo za merjenje kapitalske ustreznosti uporabljale pristop temelječ na internih ratingih oziroma internih sistemih razvrščanja komitentov. Višino regulatornih kapitalskih zahtev naj bi bolj približal dejanskemu profilu tveganosti banke. Izpolnjevanje minimalnih standardov in dobre bančne prakse na področju upravljanja s kreditnim tveganjem bo prvi korak na poti k pridobitvi nadzornega soglasja za uporabo internega rating sistema v regulatorne namene. Kot drugo bodo morale banke nadzornike oskrbeti s podatki o izpostavljenosti in ocenah statistik izgube, povezane s temi izpostavljenostmi. Na podlagi podatkov bank o verjetnosti neplačila (PD), kot tudi izgube, povezane s neplačili (LGD), bo v končni fazi vsaka izpostavljenost (EAD – izpostavljenost ob neplačilu) razporejena v »kapitalski razred«. Cilj IRB pristopa je zajeti resnično ekonomsko tveganje posameznih naložb ali poslov, česar obstoječi standardizirani model za določanje tvegane aktive ne omogoča. Banke bodo lahko uporabile osnovni IRB pristop (primeren za banke z razvitim sistemom za merjenje in upravljanje kreditnega tveganja) in napredni IRB pristop (najbolj kompleksni pristop). Regulativni nadzor je potrebno razumeti kot kritičen, kvalitativen dodatek prvemu, bolj kvantitativnemu stebru za določanje kapitalskih zahtev. Predstavljal naj bi formalizacijo obstoječih nadzornih praks na področju nadzora kapitala in kapitalske ustreznosti bank.

56

Namen drugega srebra je zagotoviti, da bodo banke razpolagale s kapitalom, ki ustreza njihovi tveganosti in poslovni strategiji. Minimalni standardi, ki naj bi se jih nadzorniki posluževali pri ocenjevanju kapitala v okviru nove kapitalske sheme, naj bi izhajali iz revizije obstoječih tehnik nadzora, njihovih nadgraditev oziroma dopolnitev ter razvoja novih pristopov, temelječih na bančni praksi in izkušnjah. Vsebina stebra II je definirana s štirimi osnovnimi načeli regulatornega nadzora: 1. Banka mora biti sposobna oceniti in vzdrževati kapital, ki ustreza tveganjem, ki jim je

izpostavljena. 2. Nadzorniki morajo preverjati interne ocene kapitalske ustreznosti ter ustreznost obsega

kapitala glede na tveganost bančnega poslovanja: če navedeni procesi v banki niso ustrezni, morajo nadzorniki ukrepati.

3. Banke morajo vedno poslovati nad regulativnim kapitalskim minimumom. Nadzorniki lahko zahtevajo povečanje minimalnega količnika kapitalske ustreznosti.

4. Nadzorniki morajo ukrepati takoj, ko se pojavi možnost, da kapital banke pade pod raven, ki je ocenjena za ustrezno.

Tržna disciplina predstavlja celovito zaokrožitev prvih dveh stebrov in zahteva aktivno vlogo tržnih udeležencev, ki preko svojih poslovnih odločitev nagrajujejo banke, katerih poslovanje je pregledno in kaznujejo "nedisciplinirane" banke. Tržna disciplina zajema naslednje sklope: - Zagotavljanje ustreznih javnih razkritij (banka bo morala vzpostaviti strateško,

formalno ter s strani uprave odobreno poslovno politiko razkritij, katera bo vsebovala cilje in strategijo banke na področju javnih razkritij podatkov z vidika njenega finančnega stanja. Odkloni od uveljavljene prakse se bodo reševali na dva načina: kvalitativni in kvantitativi.

- Učinkovitost in pogostost javnega razkrivanja podatkov. - Ohranjanje zaupnosti podatkov. - Priporočila in zahteve za razkrivanje podatkov. - Javna razkritja in moralni hazard v bančništvu. Namen Basla II je priznanje dejanskega zmanjšanja kreditnega tveganja, ki nastane zaradi uporabe CRM tehnik, kar naj bi banke stimuliralo k bolj aktivnemu upravljanju kreditnega tveganja in spodbudno vplivalo na nadaljnji razvoj teh tehnik - načine za zmanjševanje kreditnega tveganja z uporabo zavarovanja z zastavo, garancij, kreditnih derivativov ali na podlagi pogodbenega pobotanja terjatev in obveznosti ter listinjenje. Ideja o kvantitativni študiji učinkov novega kapitalskega sporazuma (QIS ali Quantitative Impact Study) izhaja iz Basla. V treh krogih kvantitativne študije, ki je potekala od leta 2001 naprej, je Baselski komite, v sodelovanju z nadzorniki in bankami iz številnih držav sveta, ugotavljal vpliv novih pravil v okviru prvega - kvantitativnega stebra nove kapitalske ureditve na kapitalsko ustreznost bank. Kvantitativno študijo, imenovano SiQIS (izvedba slovenske kvantitativne študije učinkov novega kapitalskega sporazuma), so v nekoliko poenostavljeni obliki izvedli tudi v Sloveniji. Za banke držav članic EU je nov baselski kapitalski sporazum v obliki evropske direktive (krajše imenovana CAD3) zavezujoč. Za Slovenijo kot članico je zato razvoj evropske kapitalske regulative pravzaprav pomembnejši od baselskega. Vsebini baselskega kapitalskega sporazuma in evropske direktive s tega področja naj bi bili vsebinsko sicer

57

bolj ali manj usklajeni, kljub temu pa med njima obstajajo določene razlike, ki jih je potrebno poznati in razumeti. Spremembe v mednarodni ureditvi kapitalske ustreznosti bank bodo tudi slovenske banke prisilile k razmišljanju, kako v prihodnosti pristopiti k merjenju tveganosti terjatev in določanju kapitalske ustreznosti. Zaradi nerazvitosti sofisticiranih oblik merjenja kreditnega tveganja pri nas bo velika večina bank vsaj na začetku, uporabljala standardizirani pristop k merjenju kreditnega tveganja. Interni rating sistemi v večini naših bank še niso izpopolnjeni do te mere, da bi jih bilo mogoče uporabljati za namene izračunavanja kapitalskih zahtev (pomanjkljivost predvsem premajhna diferenciacija kreditnega tveganja - premalo bonitetnih skupin o neplačanih komitentov in prevelika koncentracija v najvišji bonitetni skupini in prekratke časovne vrste statistik o neplačilih komitentov). Posledice sprememb pri standardiziranem pristopu: - Odprava t. i. klubskega pristopa (OECD/ne-OECD države) za slovenske banke ne bo

prenesla večjih sprememb, saj je pri nas že v obstoječi regulativi v veljavi razlikovanje med EEA oz. njimi primerljivimi OECD državami in drugimi državami, poleg tega je izpostavljenost naših bank do tistih držav, za katere bo po novem potrebno uporabiti višjo utež, razmeroma majhna.

- Naš sistem tehtanja do bank se že sedaj v določeni meri navezuje na prvovrstnost bank in rok do zapadlosti terjatev do njih.

- Majhna razširjenost rating agencij pri nas in nizek delež rangiranih podjetij sta problematična z vidika večje predlagane uporabe zunanjih ratingov pri ocenjevanju tveganosti podjetja.

- Manj ugodna obravnava določenega deleža s premoženjem zavarovanih terjatev bi lahko povzročila poslabšanje koeficientov kapitalske ustreznosti.

- 150 % tehtanje nezavarovanega dela vseh terjatev (zmanjšanega za znesek oblikovanih rezervacij), katerih poplačilo je v zamudi več kot 90 dni, bi lahko pomenilo nadaljnji razlog za znižanje koeficientov kapitalske ustreznosti naših bank po uveljavitvi novega kapitalskega sporazuma.

- Upoštevati še moramo na novo definirane kapitalske zahteve za operativno tveganje. Če se bodo banke hotele uvrstiti na seznam zmagovalcev novega kapitalskega sporazuma, bodo morale slej kot prej razmišljati o uporabi bolj sofisticiranih sistemov merjenja tveganja in določanja kapitalske ustreznosti. Prav sposobnost uporabe teh sistemov bo odločilno vplivalo na to, katere banke bodo pridobile in katere izgubile z uvedbo novih kapitalskih pravil v letu 2006. Kapitalsko usodo pa odo v prihodnje krojili tudi nadzorniki s svojo presojo v okviru drugega stebra nove kapitalske ureditve.

58

7 POVZETEK Kapitalska ureditev po novem kapitalskem sporazumu (Baslu II) temelji na treh komplementarnih stebrih, in sicer: minimalne kapitalske zahteve, regulativni nadzor in tržna disciplina. Osrednji poudarek je na učinkovitejši obravnavi kreditnega tveganja, kapitalskim zahtevam za kreditno tveganje pa so dodane tudi zahteve za operativno tveganje. Osrednji steber nove kapitalske ureditve (minimalne kapitalske zahteve) definira način ugotavljanja minimalnih kapitalskih zahtev. Standardizirani pristop za izračun kapitalskih zahtev za kreditno tveganje, kot ga določa novi kapitalski sporazum, ohranja relativno enostavnost pristopa, vendar s spremembami, ki naj bi prispevale k večji natančnosti kapitalskih zahtev. Bolj sofisticirane banke bodo za merjenje kapitalske ustreznosti uporabljale pristop temelječ na internih ratingih oziroma internih sistemih razvrščanja komitentov. Banke bodo lahko uporabile osnovni IRB pristop in napredni IRB pristop. Regulativni nadzor je potrebno razumeti kot kritičen, kvalitativen dodatek prvemu, bolj kvantitativnemu stebru za določanje kapitalskih zahtev. Predstavljal naj bi formalizacijo obstoječih nadzornih praks na področju nadzora kapitala in kapitalske ustreznosti bank. Namen drugega srebra je zagotoviti, da bodo banke razpolagale s kapitalom, ki ustreza njihovi tveganosti in poslovni strategiji. Tržna disciplina predstavlja celovito zaokrožitev prvih dveh stebrov in zahteva aktivno vlogo tržnih udeležencev, ki preko svojih poslovnih odločitev nagrajujejo banke, katerih poslovanje je pregledno in kaznujejo "nedisciplinirane" banke. Namen Basla II je priznanje dejanskega zmanjšanja kreditnega tveganja, ki nastane zaradi uporabe CRM tehnik, kar naj bi banke stimuliralo k bolj aktivnemu upravljanju kreditnega tveganja in spodbudno vplivalo na nadaljnji razvoj teh tehnik.

59

SUMMARY The New Basel Capital Accord is based on three complementary columns: minimum capital requirement, supervisory review and market discipline (review). Credit risk must be most carefully treated, along with capital requirements as well as operative risk requirements. Basic column of new capital accord (minimum capital accord) defines the ruler of minimum capital requirements. Standard approach to calculate the capital requirements for credit risk according to the new capital accord is relatively simple, with small changes for a bigger accuracy of capital requirements. More sophisticated banks will use to measure the capital adequacy the internal rating based approach, or internal systems for commissioner classifying based approach. Banks will be able to use the basic IRB approach and developed IRB approach. Regulative control must be understood as critical and qualitative addition to the first, more quantitative capital requirement column. It should represent the existent control practice formalization in the capital control and bank capital adequacy field. The second column purpose is to assure the banks to have the capital, which is suitable to their risk and business strategy, at their disposal. Market discipline represents the summary of first two columns and demands an active role of market participants who rewards, with their business decisions, the banks with good business operation and punish »undisciplined« banks. Base II purpose is to acknowledge the credit risk diminishing, which happens because of CRM technique use. This should stimulate the banks to more active credit risk management and new technique development: credit risk diminishing by flag insurance, guarantees, credit derivatives, and contract demand settle.

60

KLJUČNE BESEDE: kreditno tveganje, nova baselska kapitalska ureditev, minimalne kapitalske zahteve, regulatorni nadzor, tržna disciplina, operativno tveganje, standardizirani pristop, CRM tehnike za zmanjševanje kreditnega tveganja, IRB pristop (pristop temelječ na internih raitingih). KEYWORDS: credit risk, The New Basel Capital Accord, minimum capital requirements, supervisory review, market discipline, operational risk, the standardized approach, CRM techniques (credit risk mitigation techniques), IRB approach (the internal ratings based approach).

61

8 SPISEK UPORABLJENE LITERATURE 1. Basel Committee on Banking Supervision. Bank for international settlements. 2001.

The New Basel Capital Accord - Consultative Document. Basle 2. Basel Committee on Banking Supervision. Bank for international settlements. Overviev

of The New Basel Capital Accord - Consultative Document. Basle. 3. Basel Committee on Banking Supervision. 2003. Quantitative Impact Study 3 –

Overview of Global Result. Basle. 4. Bessis, Joël. 2002. Risk management in banking. Chichester. 5. Cuthbertson, Keith. 2001. Financial engineering: derivatives and risk management.

Chichester. 6. Culp, Christopher L. 2001. The risk managemnt process: business strategy and tactics.

New York: Wiley finance. 7. Holcer, Mihaela. 2002. Kreditno tveganje pri poslovanju s tujino. Diplomsko delo.

Maribor: Ekonomsko poslovna fakulteta. 8. Karpe, Primož. 1997. Klasična tveganja bančnega poslovanja – kreditno tveganje.

Bančni vestnik: Ljubljana (46, 1997): 4, 36-38 9. Kozikar, Monika. 2002. Upravljanje in obvladovanje kreditnega tveganja v poslovni

banki. Diplomsko delo. Maribor: Ekonomsko poslovna fakulteta. 10. Mrak, Marusa. 2003. Implementation of the new Basel Capital Accord in emerging

market economies – problems and alternatives. 11. Premrl, Peter. 2003. Zamenjavne kreditnega tveganja. Diplomsko delo. Ljubljana:

Ekonomska fakulteta. 12. Ročnik, Jure. 2003. Dejavniki poznavanja in obvladovanja kreditnega tveganja z vidika

poslovne banke. Diplomsko delo. Maribor: Ekonomsko poslovna fakulteta. 13. Saunders, Anthony. 1994. Financial Institutions Management. A modern Perspective.

Second edition. Burr Ridge: Irwin. 14. Saunders, Anthony. 2000. Financial Institutions Management. A modern Perspective.

Third edition. Burr Ridge: Irwin/McGraw-Hill. 15. Sinkey, Joseph F. 2002. Commercial bank financial management: in the financial-

services industry. Upper Saddle River (New Jersey). 16. Sinkey, Joseph F. 1992. Commercial bank financial management in The Financial

Services Industry. Fourth edition. New York: Macmillan Inc. 17. Sekne, Marija. 2002. Bančna tveganja in upravljanje z bančnimi tveganji v Gorenjski

banki. Diplomsko delo. Maribor: Ekonomsko poslovna fakulteta. 18. Skoran, Richard. 1998. The Credit Default Swap. Credit derivatives: Financial Times. 19. Škorjanc, Lucija. 2003. Kreditno tveganje in zavarovanje posojil pri zavarovalnici.

Magistrsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 20. Šker, Tristian. 2002. Operativno tveganje v bančni dejavnosti in njegovo zavarovanje.

Slovensko zavarovalno združenje: Portorož. 21. Šubelj, Tina. 2000. Vrste zavarovanj in njihova vloga pri obvladovanju kreditnih

tveganj bank. Magistrsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 22. Zakona o bančništvu (Uradni list RS, št. 7/1999). 23. Zakona o zavarovalništvu (Uradni list RS, št. 13/2000). 24. Zavodnik, Evgenij. 2003. Nova pravila igre za ravnanje s tveganji v bankah. Bančni

vestnik.2003.

62

9 SPISEK UPORABLJENIH VIROV 1. Banka Slovenije (2003). Basel II – Novi kapitalski sporazum [online] Available:

http://213.250.51.72/html/basel2 2. Financial Stability Institute (2003). FSI/BSCEE workshop on the new capital accord

proposals [online] Available: http://213.250.51.72/html/basel2/04_gradiva/seminarji/Zagreb_2003.pdf

3. http://213.250.51.72/html/basel12/07_casovnica/casovnica.htm (7.4.2004). 4. Jenevska, Lidija, Rubin, Saša (2003). Kvantitativna študija učinkov novega

kapitalskega sporazuma [online] Available: http://213.250.51.72/html/basel2/04_gradiva/seminarji/Advanced_Risk_Measurement_Techniques.pdf

5. Jenevska, Lidija, Rotovnik, Tomaž (2002). New Basel Capital Accord and Problem Bank Resolution [online] Available: http://213.250.51.72/html/basel2/04_gradiva/dokumenti/New%20Basel%20Capital%20Accord%20and%20Problem%20Bank%20Resolution_bs-nbp.pdf

6. Jenevska, Lidija (2003). Tehnike za zmanjševanje kreditnega tveganja v Baslu II. [online] Available: http://213.250.51.72/html/basel2/04_gradiva/razvojna/CRM%20tehnike.pdf

7. Jenevska, Lidija, Rotovnik, Tomaž (2002). Tehnike zmanjševanja kreditnega tveganja v Basli II. [online] Available: http://213.250.51.72/html/basel2/04_gradiva/dokumenti/CRM_tehnike.pdf

8. Janevska, Lidija, Rubin Saša (2002). Kvantitativna študija učinkov novega kapitalskega sporatuma [online] Available: http://213.250.51.72/html/basel2/04_gradiva/dokumenti/Kvantitativna%20študija%20učinkov%20novega%20kapitalskega%20sporazuma_QIS3.pdf

9. Kovač, Mateja, Jenevska, Lidija (2003). Workshop on credit risk, risk mitigation and securititation techniques [online] Available: http://213.250.51.72/html/basel2/04_gradiva/seminarji/Praga%202003.pdf

10. Kovač, Mateja (2003). Regulatorni nadzor v Baslu II [online] Available: http://213.250.51.72/html/basel2/04_gradiva/dokumenti/Basel%20II_Pillar%20II%20za%20BV_Kovac_.pdf

11. Rubin, Saša (2003). Basel II tretjič [online] Available: http://213.250.51.72/html/basel2/04_gradiva/dokumenti/Basel_II_tretjic.pdf

12. Rotovnik, Tomaž (2003). Javna razkritja v okviru tretjega stebra novega kapitalskega sporazuma in moralni hazard. [online] Available: http://213.250.51.72/html/basel2/04_gradiva/dokumenti/Javna_razkritja.pdf

13. Rubin, Saša (2003). EU odgovor na Basel II [online] Available: http://213.250.51.72/html/basel2/04_gradiva/dokumenti/EU%20odgovor%20na%20Basel%20II.pdf

14. Rubin, Saša (2003). Basel II in procikličnost [online] Available: http://213.250.51.72/html/basel2/04_gradiva/dokumenti/BASEL%20II%20in%20prociklicnost.pdf

15. Rubin, Saša (2002). Na poti do Basla II [online] Available: http://213.250.51.72/html/basel2/04_gradiva/dokumenti/Na%20poti%20do%20Basla%20II_bs.nbp.pdf

63

16. Rubin, Saša (2003). Kvantitativna študija učinkov novega kapitalskega sporazuma – tuje izkušnje in domača pričakovanja [online] Available: http://213.250.51.72/html/basel2/04_gradiva/dokumenti/Posvet-Portoroz%204.pdf

17. Rubin, Saša (2002). Standardizirani pristop k merjenju kreditnega tveganja [online] Available: http://213.250.51.72/html/basel2/03_aktivnosti/dokumenti/Posvet-Portoroz3_bs-nbp.pdf

18. Rubin, Saša (2003). Conference on the International Cooperation Aspects in the Implementation of the Basle II proposal [online] Available: http://213.250.51.72/html/basel2/04_gradiva/seminarji/Poro_ilo_o_konferenci_v_Budimpe_ti.pdf

19. Sušnik, Saša (2001). Prihodnost baselskih kapitalskih standardov [online] Available: http://213.250.51.72/html/basel2/04_gradiva/dokumenti/Prihodnost%20Bas.%20kap.%20standardov_bs-nbp.pdf

20. Sušnik, Saša (2001). Posledice uveljavitve novega baselskega sporazuma za slovenske banke [online] Available: http://213.250.51.72/html/basel2/03_aktivnosti/dokumenti/Posvet-Portoroz1_bs-nbp.pdf

21. Sušnik, Saša (2000). Predlagane spremebe mednarodnih standardov kapitala in kapitalske ustreznosti [online] Available: http://213.250.51.72/html/basel2/03_aktivnosti/dokumenti/Posvet-Portoroz1_bs-nbp.pdf

22. Zavodnik, Evgenij (2003). Priprava Slovenskih bank na spremembe kapitalskega sporazuma – Basel II [online] Available: http://213.250.51.72/html/basel2/04_gradiva/dokumenti/PRIPRAVA%20SLOVENSKIH%20BANK%20NA%20Basel%20II%20_Zavodnik_.pdf.